I. Življenjepis škofa dr. Stanislava Leniča
Rodil se je 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki očetu Martinu in materi Mariji. Imela sta majhno posestvo, ki ni moglo preživljati šestčlanske družine, pa se je oče odpravil v Ameriko »s trebuhom za kruhom,« kot se je reklo. Med njegovo odsotnostjo je mati umrla, pa so Stanka začasno vzeli k sebi sorodniki. Oče se je vrnil in zbral družino ter se ponovno poročil, a je kmalu nato umrl, nato pa je umrla tudi mačeha.
Za nadarjenega Stanka se je zavzel domači kaplan M. Tomazin in poskrbel, da se je po končani osnovni šoli mogel vpisati na Škofijsko gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Tu je Stanko leta 1933 z odliko maturiral in se isto leto v jesen vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. V mašnika ga je 4. julija 1937 posvetil škof dr. Gregorij Rožman.
Novo mašo je pel v domači župnijski cerkvi v nedeljo 11. julija. Dobri verniki so dan poprej postavili več mlajev, a je nevihta ponoči vse podrla. Zjutraj se je vreme uneslo, pa je zavzetim možem in fantom uspelo vse, kar je bilo podrtega, pred začetkom slovesnosti ponovno postaviti. Kdo ve, če ni novomašnik iz vsega tega razbral namig, naj se pripravi na viharje, ki ga čakajo v življenju, a naj tudi računa, da se bo našel Nekdo, ki jih bo miril.
Prva tri duhovniška leta je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče v Ljubljani. V tem času je odslužil šestmesečni vojaški rok v Zaječarju v Srbiji. Iz njegovih takratnih zapiskov zvemo, kako težko je prenašal zaostalost in prostaštvo, ki je prevladovalo v vojašnici, najbolj pa mu je bilo hudo, ker ni mogel maševati.
Leta 1940 ga je škof Gregorij Rožman imenoval za svojega tajnika. V tej službi je preživel šest let. To so bila viharna leta, ena od najhujših v slovenski zgodovini. Kaj vse se je takrat podiralo, kako težke preizkušnje je moral doživeti ob svojem škofu v štirih vojnih letih. Kljub temu Lenič ni počival ali nemočno opazoval, kaj se dogaja. Prosti čas je porabil za študij in pripravljal doktorsko razpravo z naslovom: »Nauk svetega Janeza Krizostoma o prvotnem stanju in izvirnem grehu.« Obranil jo je leta 1947 na Teološki fakulteti v Ljubljani pod vodstvom prof. Janeza Fabjana.
Po odhodu škofa dr. Rožmana 5. maja 1945 na Koroško je Lenič ostal tajnik na škofiji do 29. avgusta 1947. Takrat je bil sredi noči aretiran. Obsojen je bil najprej na šest, nato na dvanajst let zapora. Odslužil jih je osem, vmes so bili meseci samice in bunkerja, mučnih zasliševanj pa je bilo nešteto. Moč, da je vse vzdržal, je dobival v molitvi in tesni povezanosti z Bogom.
Ko je aprila 1955 prišel na svobodo, ga je škof Vovk imenoval za župnijskega upravitelja v Sodražici. Po lastnem pripovedovanju je tam ob dobrih vernikih preživel devet najlepših duhovniških let. Hitro so minila. Leniča je ponovno čakala služba v Ljubljani. Škof dr. Jožef Pogačnik ga je leta 1964 imenoval za generalnega vikarja, tri leta pozneje pa je postal pomožni škof. To je ostal tudi v času škofovanja dr. Alojza Šuštarja, vse do upokojitve leta 1988. Na škofiji je dr. Lenič opravljal mnoge službe. Najbolj pa je svoj čas in svoje moči usmeril na naslednja področja.
Eno od področij je bila skrb za verski tisk. Sam sicer ni bil pisateljsko nadarjen, je pa mnogo prevajal. Nekaj let je bil urednik Družine, prav tako nekaj let urednik duhovniške revije Cerkev v sedanjem svetu in urednik Sporočil slovenskih škofij.
Kot drugo Leničevo delovno področje na škofiji lahko navedemo njegovo skrb za liturgično prenovo. Živel je v času koncila in bil vesel vsega, kar je v bogoslužju prinesel novega. V odsotnosti škofa dr. Pogačnika, ki se je v Rimu udeleževal koncilskih zasedanj, je kot namestnik vodil škofijo. Poskrbel je, da smo Slovenci čim prej dobili prevode bogoslužnih knjig in dajal navodila za njihovo pravilno razumevanje in uporabo.
Naložena mu je bila skrb za stike z našimi izseljenci po svetu. Obiskoval jih je po vseh evropskih deželah, bil pa je pri njih tudi v Kanadi, v Združenih državah in v Avstraliji. Maševal jim je, delil zakramente ter jih spodbujal, naj ostanejo zvesti Bogu in domovini. Srečeval se je z njihovimi duhovniki, kar je tem veliko pomenilo. O svojih obiskih je pogosto poročal v Družini.
Lenič je bi rad duhovnik, zato je veliko in z veseljem storil za nove duhovne poklice. Staršem je naročal, naj molijo za otroke in jih tako vzgajajo, da bo kateri od njih zaželel izbrati duhovni stan. Župnikom in kaplanom je polagal na srce, naj bodo pozorni na tiste mlade fante in dekleta, v katerih srca je Bog morda položil seme poklica. V ta namen naj molijo, darujejo trpljenje in naj tudi bolnike k temu navajajo. Rad je bil v duhovniški družbi, rad je tudi zahajal med semeniščnike in bogoslovce. Taki obiski so bili praznik zanj in zanje.
Dr. Lenič je splošno veljal za »ljudskega škofa.« Čutil je s tistimi, ki so bili zaradi vere preganjani, saj je bil tega v obilni meri tudi sam deležen. Čutil je z revnimi, saj je v otroških letih izkusil, kaj pomeni pomanjkanje. Čutil je z osamljenimi, saj je bil tedne in mesece prisiljen živeti v samici. Trudil se je posnemati sv. Pavla in biti vsem vse. Verniki so se tega zavedali. Povsod so bili veseli, če so zvedeli, da pride mednje škof dr. Lenič. Njegove pridige so bile ljudem zelo blizu, srečanja z njim pa zelo prisrčna.
V nedeljo 5. julija 1987 je v rojstni župniji poln, hvaležnosti Bogu in ljudem, praznoval zlato mašo. To pa je bilo zanj tudi soočenje z dejstvom, da se leta nabirajo, življenjske sile pa trošijo. Prosil je za upokojitev in jo naslednje leto dosegel. Kolikor je mogel, je še rad pomagal v pisarni in na bližnjih župnijah. Razne bolezni pa so pritiskale nanj, dokler ni 4. januarja 1991 »dokončno naslonil glavo na Jezusovo Srce, ki ga je v življenju tako rad častil.« Niso ga pokopali v škofovski grobnici, marveč med ljubljanskimi duhovniki na Žalah, ker je tako sam želel.
II. Škof dr. Stanislav Lenič kot pridigar
Poleg dela v pisarni, ki ga je škof Lenič dolga leta opravljal kot škofijski tajnik in pozneje kot generalni vikar, je bilo njegovo najvažnejše opravilo pridiganje. Za to je imel poseben talent. Najprej je dostikrat nastopal v stolni cerkvi. Ko je postal škof, je postal tudi birmovalec. Na birmah se je navadno zbralo zelo dosti ljudi, to pa je bilo za dr. Leniča kot naročeno. Kolikor več ljudi se je zbralo in ga poslušalo, s toliko večjo vnemo je nastopil.
Čeprav mu je bilo govorništvo v naravi in ni nikoli čutil zadrege stopiti pred ljudi, je iz količine zapisov, najdenih v njegovi zapuščini razvidno, da se je na vsak nastop zelo vestno pripravil. V zapisih skoraj ni popravkov ali prečrtavanj, kar dokazuje, da mu je misel gladko tekla. Ni pa bilo vse tako dobesedno povedano, kot je bilo zapisano, saj ni hotel govoriti naučeno, marveč se je prepuščal sprotni ustvarjalnosti in navdihom srca.
Značilen zanj je bil slovesen, nekoliko povzdignjen pridigarski ton, ki pa se mu je zelo prilegal. Nikoli ni bil suhoparen, pač pa je bil zelo slikovit. Uporabljal je mnoge primere iz življenja, lastnega in tujega. Glavna vsebinska podlaga njegovih pridig je bilo Sveto pismo kot Božja beseda, poleg njega pa se je posluževal spisov cerkvenih očetov, življenjepisov svetnikov in priznanih cerkvenih govornikov. Navajal je tudi koncilske dokumente in jih skušal približati ljudem.
Če skušamo dr. Leničeve pridige razvrstiti po vsebini, vidimo, da je z njimi posegel na vsa področja cerkvenega nauka. Lestvico moremo, zelo skrčeno, razvrstiti takole:
1.- Bog, njegova skritost in veličina. Človekovo iskanje (in zavračanje) Boga.
2.- Jezus, Bog in človek, umrli in vstali, naš Odrešenik.
3.- Sveti Duh, njegovo delovanje v svetu, v Cerkvi in v nas.
4.- Marija, Jezusova in naša mati, kraljica Slovencev
5.- Cerkev, zgrajena na skali-Kristusu, sveta in grešna.
6.- Človek, ustvarjen po božji podobi, nagnjen k slabemu, težeč k dobremu.
7.- Kristjan, poklican k svetosti, soodgovoren za bližnjega, usmerjen v večnost.
8.- Zakramenti - posvečujejo važna področja našega življenja.
Poleg naštetega pa je dr. Lenič dostikrat nastopil priložnostno: ob raznih blagoslovih, obletnicah, župnijskih slovesnostih, romanjih, obiskih zdomcev, najrazličnejših slavjih…
III. Dr. Leničeva duhovna podoba
Če se ozremo v njegova otroška leta, nam najprej stopi pred oči lik njegove, kakor sam pravi, svetniške matere. Komaj pet let je imel, ko mu je umrla, pa mu je za vse življenje ostal v srcu spomin, kako ga je vodila k maši, kako je molila. Lahko si mislimo, kakšen vtis je morala narediti na fantiča, ki se je komaj začel zavedati življenja okrog sebe, da mu njena podoba ni nikoli izginila iz spomina.
Naslednji, ki je odločilno posegel v njegovo življenje, je bil kaplan Tomazin. Če je mali Stanko ob materi spoznal, kako veliko vlogo igra v človekovem življenju molitev, je ob kaplanu zaslutil veličino duhovniškega poklica. Pozneje je občudoval in si jemal za zgled svoje profesorje, zlasti škofa Gnidovca. Pri škofu Jegliču je občudoval njegovo predanost Mariji in zaupno češčenje Jezusovega Srca, pri škofu Rožmanu dar govorništva in zavzemanja za ljudi, in še bi lahko naštevali. Duhovniški poklic je bil v njem tako močan, da ni nikoli o njem podvomil.
Kako je cenil duhovništvo, lahko razberemo iz navodil, ki jih je dajal novomašnikom. Naročal jim je, naj blagoslavljajo otroke, mladino, zakonce ostarele, bolne in trpeče, vse. Duhovnikove roke so zato posvečene, da z njimi prinaša blagoslov v čas, v katerega ga je postavila Božja previdnost. Ob neki duhovni obnovi je skupaj z duhovniki molil: »Gospod, daj da bom čim jasneje spoznal veličino in duha svojega poklica, privilegij, da sem duhovnik, naslednik tvojih apostolov. Daj, da bom cenil ta svoj delež nad vse zemeljske stvari in všečnosti ter iskal in našel srečo v čim bolj vestnem izpolnjevanju velikih in plemenitih dolžnosti, ki sem jih vzel nase z mašniškim posvečenjem.« Te misli in besede so mogle privreti le iz srca, ki mu je bilo duhovništvo v življenju nekaj najbolj svetega in osrečujočega.
Katere človeške vrline so ga najbolj zaznamovale? Nadškof Šuštar je poudarjal njegov izreden spomin in osebno zavzetost za vsakega človeka, njegovo dobroto, privlačno prijaznost, neizčrpno veselost in neusahljiv optimizem. Škof Kvas je v pogrebnem govoru prav tako omenil njegov velik čut za vsakega človeka. Nadškof Ambrožič iz Toronta ga ob zlati maši opisuje takole: »Škof Lenič je najprej zelo prijeten družabnik. Še preden je postal škof, sem ga srečeval. Veselje je prinašal, kamorkoli je prišel. Bil ja zares oznanjevalec vesele blagovesti. Ko sem ga poslušal, sem čutil, da njegova beseda prihaja iz srca. Trpel je, a ni postal zagrenjen. Znal je živeti z resničnostjo, kakršna je pač bila, ob vsem pa je ohranil zdrav humor, vero, zvestobo in potrebno širino...« Dr. Emilijan Cevc se mu ob zlati maši takole zahvaljuje: »Ljubi škof, hvala za tvojo dobroto, zlato srce imaš, s polno mero ljubezni do bližnjega. Tvoje srce je polno veselja, v najhujših trenutkih si ga ohranil .«
Tem pričevanjem njegovi prijateljev lahko dodamo splošno prepričanje, da je znal biti dr. Lenič zelo duhovit. V družbi okrog sebe je znal širiti pristno sproščenost in iskreno veselje. Mnoge stvari in dogodke je znal neprisiljeno obrniti na šalo in videti v njih prijetno plat. Njegova šaljivost je bila bistra in privlačna, nikoli pa žaljiva. Varoval se je, da ne bi z njo koga prizadel.
Čeprav je bil po naravi zelo talentiran in je z lahkoto študiral, je ostal izredno skromen. Čutil je, da »učenost« ni zanj. Samo znanje ga ni nagovorilo, raje je delal praktično. V duhovni dnevnik je sredi vojne zapisal: »Marija, tebi posvečujem svoj študij. Saj sem že povedal Jezusu, če bi mi doktorat imel škodovati, da bi zaradi njega postal domišljav in prevzeten, kot sem že itak dovolj, potem se mu že danes iz vsega srca odpovedujem, če bo tudi bolelo.« Iz iste želje po skromnosti je pozneje pristal na škofovsko posvečenje, a s pripombo, da nikoli ne bo škof-ordinarij, marveč le pomožni škof.
Redno je vsako leto opravljal duhovne vaje in si v posebnem zvezku zapisoval misli, ki so ga posebej nagovorile. Prav tako dobre sklepe, ki jih je naredil. Sestavil si je načrt dnevnega reda, ki se ga je vse življenje trudil čim bolj vestno držati. V njem je zajeto vse, od ure vstajanja, do časa za premišljevanje, maševanje, delo, molitev, brevir, spovedovanje v stolnici, študij, oddih, duhovno branje in še kaj, do nočnega počitka. V nobeni stvari ni pretiraval, vsemu je določil čas in mero.
Jezus mu je bil vzor in najboljši učitelj. Vedno je bil pripravljen dati svoje življenje zanj. Kakor Frančišku je bila tudi njemu smrt prijateljica, ki ga bo nekoč privedla k Očetu. V časih velike negotovosti med vojno je zapisal: »Nekaj velikega bi rad storil zate, Jezus. Tebi, ki si postal žrtev zame, se vsega ponujam v žrtev. Če hočeš mojo kri, ti jo dam, do zadnje kapljice. Naj se razlije v spravo za vse moje grehe, žalitve in malomarnosti, pa v rešitev zaslepljenim dušam. Jezus, vem, da sem popolnoma nevreden, a ponujam se ti. Saj me ljubiš in tvoji ljubezni je vse mogoče. Jaz pa bi bil kmalu rad pri tebi. Za vedno. Mati Marija, ne pusti, da bi se kdaj ločil od tvojega Sina in od tebe.
(Povzeto po: Roman Starc: Življenje in delo škofa dr Stanislava Leniča. Diplomska naloga).
Franc Cerar