Župnija Cerklje ob Krki

Zgodovina

Kronika župnije sv. Marka ev. v Cerkljah na Dolenjskem

Sestavljati pričel župnik Anton Gabrič.

 

I. Zgodovina župnije Cerklje

Na ozemlju sedanje župnije Cerklje bile so za časa rimskega gospodstva mnoge naselbine. To izpričujejo razne iskopanine deloma starejšega (Valvasor II. Knj. VIII) deloma novejšega (Pečnik , Mül… idr.) časa. Iz Akvileje vodila je preko Novioduna (sedaj Drnovo) cesta v Siscio (Sisek). Ta cesta je zavila pri Zupeči vasi proti mostu čez Krko. Sled mostu je še sedaj poznati, kakor tudi cevi je videti pri isti vasi v Krki. Po teh ceveh je bila namreč voda napeljana iz studenca Izvir, ki je v Gorjancih v sedanji križevski župniji v mesto Noviodunum. Nabiralnik (reservar) za studenčnico bil je narejen na koncu Zupeče vasi proti Cerkljam. Posestniki ondi stoječih hiš: Martin Urekar h. st. 32, Mihael Turšič h. st.50 inMihael Žarn st. 48 pripovedujejo, kako večkrat slišijo v tleh votlo bobnenje. Sled cevi od nabiralnika dalje proti Noviodumu se prav dobro pozna ob Jožef Retelj-novi njivi (Zupeča vas h. st. 9).

Ob vaseh za Krko je bilo mnogo gradičev, kastelov. Tako se je našlo mnogo mrtvaških kosti in zidanih rimskih grobov, ko se je kopal temelj za staro šolo v Cerkljah l. 1872. Ob slične grobove so zadeli delavci pri kopanji temeljna za novo župnišče istotam l. 1895.

Tudi mnogo gomil se še danes nahaja v župniji, sosebno v bližnji vasi Boršt in Račja vas. Posestniki v vasi Zasap pa večkrat izorjejo na svojih njivah kose rimske opeke, zlasti na krajih, koder je bil izpeljan vodovod v Noviodunum.

Kedaj se je pa krščanstvo naselilo v teh krajih? Brezdvomno jako zgodaj. Že zavetniki obeh cerkva, župne in podružne – sv. Marko evg., ter sv. Mohor in Fortunat nas v tem potrjujejo. Pripoveduje se, kakor je brati v nekaterih zapisnikih, da je na mestu sedanje župne cerkve stala že v davnih časih kapelica sv. Marka ev. Kakor Valvasor (Valvasor II. Knj. VIII) pripoveduje na zgoraj omenjenem kraju, je neki posestnik ob Krki (govori o leskovški oziroma krški župniji, kamor so takrat tudi Cerklje pripadale) izkopal lonec novcev, okoli štiri tisoč, ki so imeli napis: Constantinus, tedaj napis prvega krščanskega rimskega cesarja.

Ob preseljevanju narodov, zlasti Hunov pod Atilom, so te naselbine veliko trpele, bile z Noviodunom vred porušene, razdejanje. Kedaj so se zopet opomogle te pokrajine, in kedaj so se na njih stalno naselili naši očetje, o tem žal nimamo nikakih sporočil.

Za časa turških vojska naši predniki niso v miru živeli. Divje tolpe so se mnogokrat valile po naših krajih gori od Zagreba in Samobora tja proti gorenji Dolenjski, moreč in požigajoč, kar jim je prišlo v roke.

Ob kmečkih uporih je zopet kri zmočila to zemljo, saj je na našem polju zbiral znani kmečki kralj Gubec svoje čete.

Ker nam je tu opisati zgodovino župnije Cerklje, nesmemo prezreti da so vse vasi današnje cerkljanske fare pripadale fari leskovški, oziroma krški. Govorimo torej najpreje o:

1. Cerklje podružnica leskovška.

a)      Podružnica sv. Marka v Cerkljah

Pri opisu cerkva krške oziroma leskovške župnije omenja Valvasor (Valvasor II Knj. VIII. št. 744), da so se pri podružnici sv. Marka v Cerkljah ravnotako hranili in oskrbovali sv. zakramenti kakor tudi pri župni cerkvi. Ta cerkev je bila posvečena dne 21. avgusta 1611. Posvetil jo je tržaški škof Ursinuss de Berthis kot generalni vizitator Frančiška Barbaso, oglejskega očaka. Obletnico cerkvenega posvečenja pa je določil škof Ursinus de Berthis za dan sv. Jerneja vsako leto. Vse to je razvidno iz napisa na kamnu, katerega je dal vzidati v cerkev za velikim oltarjem leskovški (krški) župnik Gašper Tunkelsteiner, ki je bil doktor bogoslovja in apostolski protonotar, l. 1676. Kamen se je našel pri podiranju cerkve l. 1904 v kotu zakristije, kamor so ga zavalili, ko so l. 1808 zid presbiterja za oltarjem prebili, ter naredili vrata v zakristijo, ki so jo isto leto prizidali cerkvi.

 

Napis pove:

Očak Frančišek Barbaso je še kot koadjutor patriarha Janeza Grimani na ukaz papeža Klemena VIII. kot apostolski vizitator obhodil vso akvilejsko škofijo in je o cerkvenih razmerah poročal papežu in nadvojvodu. Ko je bil Barbaso že patriarh je sklical l. 1596 provincijalni koncil v Akvilejo, ki je po vodilih tridentinskega cerkvenega zbora izdal celo vrsto odlokov za cerkveno reformo. Imel je l. 1600 še škofijski sinodi v Čedadu in Gorici (Dr. Jos. Grudca cerkv. zgodo… (scipta).

b)      Podružnica sv. Mohorja in Fortunata v Krški vasi

Kedaj je bila ta podružna cerkev zgrajena, se ne ve. Valvasor jo omenja in pravi, da ima tri oltarje: sv. Mohorja in Fortunata, sv. Jurija in sv. Marjete. Patronsko opravilo je tu na praznik sv. Jakoba vsako leto. Isti zgodovinar pravi, da je tam zraven cerkve velika jama, kamor so baje ljudje spravljali ob turških vojskah svoje imetje. Mogoče, jama je še danes na istem kraji.

c)      Podružnica sv. Petra in Pavla v Velikem Mraševem

Tudi to podružnico omenja Valvasor, a dandanes je ni več. Pogorela je namreč, toda kedaj je to bilo, se ni dalo do sedaj dognati. Stari ljudje pravijo: »pred več kot sto leti.« Stala je ta cerkev na sedanjem sadnem vrtu Antona Zorko, posestnika v Vel. Mraševem št. 39. Tloris cerkve in zvonika spredaj se še prav natanko pozna in je nekoliko nižje od ostalega sveta. Pokojni Jakob Žarn, rojen v Vel. Mraševem št. 25, je pripovedal piscu teh črtic, da je ta cerkev imela tudi svoje zemljišče. Verjetno, zemljišče se je najbrž prodalo ter se je nabavila za izkupljeno svoto državna zadolžnica. V župnem arhivu v Cerkljah (glej Arhiv I.3, a) je zapisnik vseh obligacij za l. 1856-57, med njimi tudi: Aerarial – Ord. a 2 1/2 0/0. No. 854/41 dd ½ 1800 an die Filialkirche Ss. Petri end Pauli in Grofsmraschau Kapitelsbetrag 80Fl. Zaznamovano je, da je dne 1/8 1857 bilo dvignjenih obresti od te zadolžnice svota 2 fl. Ravno tam je pobotnica župnika Jos. Krašovca iz dne 7/12 1859 o prejetih 2 fl. ozirom 48 KC.M. ali 84 Ka.v. Kam je ta zadolžnica (obligacija) zginila, nihče ne ve. Ker je vas Vel. Mraševo že večkrat pogorela, o čemur bodemo poročali pozneje, so ljudje mnenja, da jih Bog kaznuje, ker niso pogorele cerkve zopet sezidali. V najnovejšem času so se nekateri posestniki navduševali mej sabo, da bi večjo kapelo zgradili, kjer bi se darovala sv. maša, a zadeva je kmalu zaspala.

d)     Podružnica sv. Nikolaja v Zasavji

Tudi te cerkve več ni, odnesla jo je voda – Sava. Vas Zasavje s cerkvijo vred je poprej spadala k Štajerski. Ker je Sava večkrat svet okoli Brežic poplavila, je dobila drug tek, drugo strugo med mestom Brežice in Zasavjem. Vsled tega so priklopili Zasavje Kranjski. Kedaj je Sava to cerkev spodjedla in odnesla, ne more se določiti. Gotovo je, da je l. 1773 še stala. V kroniki frančiškanskega samostana v Brežicah je namreč zapisano: »1773 die 7. Martri circa horam 1man pomeridianam pluras personae utriusque serus finita devotione domum regressae en altera parta Savi panes Ecslesiam Sti. Nicolai inversa nave submersae fuamut.« (glej »Chronica« v samostanu v Brežicah). Gospod dekan Jos. Mešicek v Brežicah trdi, da se je glavna slika iz oltarja sv. Nikolaja iz Save otela, in da je sedaj ista slika na stranskem altarju mestne župne cerkve v Brežicah. Kako je Sava razdirala ravno vas Zasavje se vidi od tod, da je bilo tam l. 1821 še 17 hiš, l. 1892 le še2, in l. 1901 so še te dve prebivalci opustili, ju podrli, ter se naselili v Krški vasi.

 

2. Cerklje samostojna duhovnija- kuracija, vikarijat, župnija.

Ker so bili v cerkvi sv. Marka v Cerkljah sv. zakramenti hranjeni in se vernikom delili, so gotovo duhovniški kaplani, vikarji leskovški oziroma krški ondi večkrat službo božjo obhajali, ter vsaj ob nedeljah in praznikih tam prebivali. Leta 1689 pa se je ustanovila v Cerkljah samostojna duhovnija (Ljubljanski šematizen l.1892. st. 192). Sprva pošiljali so se kurati začasno, za eno leto od sv. Jurija do sv. Jurija, nastavljali so se župni vikarji, l. 1863 je pa tudi vikarijat v Cerkljah bil povzdignjen od knezoškofa dr. Jerneja Widmer v župnijo.

            Ker se bodo pri seznamu dušnih pastirjev v oddelku III. navedle posamezne važne točke iz zgodovine te župnije, omejimo se tukaj le na nekatere imenitnejše dogodke iz te dobe.

            L. 1795. dne 5. maja potopilo se je v Krki 33 ljudi, ki so se prepeljavali v čolnu k službi božji v Cerklje. Vse so pokopali na tukajšnjem pokopališču.

            L. 1797 je baterija avstrijskih vojakov s par kanoni zastražila državni most v Krikivari proti Francozom.

            L. 1803 se je pokrila cerkev v Cerkljah. Porabila se je za to svota 500 gld, katere je v ta namen volil leskovški župnik baron Lazarini.

            L. 1808. dne 24. februvarija je vdova grofica Beatrica Auersperg roj. grofica Falkenheim volila 1000 gld (tisoč goldinarjev) za poboljšek duhovniku v Cerkljah (glej arhiv župnije Cerklje I.3. C) Ta glavnica se je naložila na posestvo graščine Šrajbarski turn (Turnam Hardt), ki je izplačevala vsakoletne obresti. Duhovnik mora za to opraviti vsako leto 3 tihe sv. maše, ter moliti ob nedeljah in zapovedanih praznikih, kadar je sv. maša »coram Latiorano euporito«, 1 Očenaš in 1 češčeno Marijo s Čast bodi Bogu za ustanovnico in njeno sorodstvo. Turnska graščina se je v teku let te dolžnosti odkupila. Sedaj je to volilo pokrito z državno zadolžnico št. 64. 397. dd.1./11. 1885 per 2700 K.

            L. 1808. do 1811. se je cerkev prezidovala pod župnikom Frančiškom Škof. Sicer poroča l. 1821. na škofijstvo dekan leskovški pl. Hohensvart, da je cerkev sv. Marka v Cerkljah popolnoma novo zgrajena (Škofijski arhiv ljubljanski), toda prezbiterij je ostal prejšnji. Tudi zvonik bil je le za par čevljev povišan. Prezbiterij, kakor oznanjeno, ostal je stari. Bil je solidno zidan in obokan s kamenitimi ploščami. Slog prezbiterija bil je romanski. Ob zagrebškem potresu l. 1880. ni prezbiterij bil prav nič poškodovan, med tem, ko je dobil zvonik, ladija in zakristija znatne razpoke. Dokaz, da so v prejšnji dobi bolje zidali. Vsa ta zgradba je stala 916 goldinarjev 55 krajcarjev (gl. arhiv župnije Cerklje I.2. a.)

            Da se je cerkev tako počasi prezidavala, je gotovo mnogo kriva francoska okupacija l. 1809. V župnijskem arhivu se hrani tudi tiskani ukaz gubernije v Ljubljani, kako naj duhovniki ženine in neveste opominjajo, da se morajo pred cerkveno poroko županu (maire) priglasiti in vse spolniti, kar cesarske francoske postave v tem oziru zahtevajo. Posebni opomini in odloki govorijo tudi o odpravljenih praznikih. Maire za občino Cerklje je bil grof Rihard Auersperg, graščak v Veliki vasi, sin Beatrice grofinje-vdove, ki je volila duhovniku v Cerkljah 1000 gld. za poboljšek. Sicer se pa o francoskem gospodstvu drugega ne ve.

            L. 1829. so bosanski hajduki tudi cerkljansko župnijo posetili. Opleniti so nameravali graščino Turn am Hardt. Grajski so to že preje izvedeli in so prosili Kresijsko gosposko v Novem mestu za vojaško pomoč. Vojaki so se zakasnili, dasi so po bližnjici čez gojzd Krakovo pod Rako korakali. V gradu so bili v velikem strahu, zaprli so se zvečer prav trdno in na okna nastavili puške. Ponoči okoli 10. uri pridejo »junaci«, ker se jim vrata ne odpro, spleza eden po brezovem drevesu, ki ga na mestu odseka, na prvo, drugo, tretje okno. Povsod otiplje puškino cev. To hajduke prestraši, ter prazni odidejo v smeri proti Raki. Tik pred vasjo Brezje, v župniji Leskovški, pa se sestanejo z oddelkom vojakov, ki hiti turnski graščini na pomoč. Bili so to pač plašljivci, ti vojaki. Pobotajo se med seboj, ter gre vsaka tropa svojo pot. Pri prvi hiši v Brezji -pri Luštku- zbudijo družino in primorajo domačega fanta Antona Levstek, naj jih vodi po gostem gojzdu proti Krki. Fant, ves prestrašen, jih pa pelje v nasprotno smer, proti vasi Snuše. Ko roparji zagledajo od daleč zidovje podružnice sv. Lucije na Snušah, vprašajo Levsteka, če tam tudi »pop« prebiva. Ko jim ta zanika, rečejo naj jih doli proti jugu, kjer je bil tisti čas veliki gozd pelja. Pridejo na cesto, ki pelje iz Krškega na Rako. Tu zagledajo graščino v Veliki vasi. Hajdi nad njo. Bilo je okoli tretje ure zjutraj. Trkajo na vrata, družina je vsa prestrašena, ko ozre roparje, služabnice prično upiti. Upitje zbudi gospodarja grofa Riharda Auersperg, nekdanjega francoskega maira; ta misli, da kaki ponočnjaki družino (posle) iznemirjajo, ter s prvega nadstropja, vrhu stopnic, prične zmirjati lopove. Kar poči samokres in grof, zadet v desno stran prsi, zbudi hitro ženo in hčer in se skrijejo na podstrešje v predivo.

            Vaščani se vsled poka in krika zbude, grejo v cerkveni stolp zvonit plat zvona. Ljudstvo pride skupaj, razbojniki se zboje in odidejo. Sicer so iz jeze streljali v zvonik, a niso nikogar zadeli. Grajskega oskrbnika Judeža so pač prisilili, da jim izroči ves denar, ki ga je imel, okoli 70 gold.

            V tej zmešnjavi je Anton Levstek ušel. Dobili so sedaj drugega vodnika: Janeza Zevnik, ki jim je kazal pot naravnost v Cerklje na brod. Tukaj in v bližnjih vaseh se je hitro izvedelo, kaj se godi v Veliki vasi. Bilo je vse zbegano v naglici so poskrili svoje dragocenosti, ter bežali ali se skrili, kakor se je kdo vedel in znal. Tedanji vikarij Jožef Krašovec se je na kozolcu v krmo zakopal. Še sedaj stoji ta zgodovinski kozolec na travniku »Ograjca«. Toda strah je bil prazen. Roparji niso tukaj nikogar nadlegovali. Mudilo se jim je preko Krke v Gorjance, kjer so se čutili bolj varne. Podali so se na cerkljanski brod in veleli brodarju, naj jih na drugo stran Krke prepelje. Takrat je bilo tudi naših ljudi na brodu, ki so šli preko Krke na svoja posestva. Ko so bili ljudje s hajduki vred nekako sredi Krke, pričela je finančna straža, ki je takrat v Cerkljah bila nastanjena, na roparje streljati, a ti so se za naše ljudi skrivali in stražniki so s streljanjem prenehali.

            Bošnjaki so srečno dospeli v Gorjance in od tam se pomikali proti Novem mestu. V Št. Jerneju so zopet ljudi vznemerjali, pa se naposled sestali z onimi vojaki, ki so se iz turnske graščine vračali. Vojaki so se zopet skazali junake, kakor preje pri prvem sestanku. Saj tako pripoveduje v svoji avtobiografiji kanonik Frančišek Kramer, ki je bil oni čas kaplan v Št. Jerneju. Njegov životopis objavil je Kramarjev nečak, kanonik Karl Klun v dr. franc. Lampetovih »Drobtincah«. Piscu pa je to dogodbo velikokrat pripovedoval njegov oče, ki je bil doma v Brezji št.8, inje kot devetletni deček na lastna ušesa slišal ropot hajdukov pri »Luštku«, kakor tudi plat zvona iz Velike vasi, pripovedovala sta mu jo pa tudi oba hajduška kažipota: Anton Levstek iz Brezja št. 9, ter Janez Zevnik iz Velike vasi št. 27.

            L. 1833. 3. septembra posvetil je knezoškof Anton Alojzij Wolf od župnika Frančiška Škof prezidano cerkev. V oltar so bile vložene svetinje sv. Primoža, Mansveta in Kandide (glej dokument v okvirju v zakristiji). Pripomniti je, da so v tej cerkvi titul enega stranskega oltarja spremenili. Preje je bil posvečen sv. Fabijanu in Sebastijanu, sedaj pa M. B. 7 žalosti. Veliki oltar pa je ostal posvečen še vedno sv. Marku, kakor drugi stranski sv. Mariji Magdaleni.

            L. 1834 je bila dobra, sloveča vinska letina.

            L. 1835 bolehali so ljudje za kozami, vendar jih ni veliko umrlo za to boleznijo.

            L. 1842 so otroci bolehali na dobrcih, umrlo jih je na tem 19.

            Burno leto 1848 bilo je za cerkljansko župnijo mirno, brez bojev in demonstracij. Pripomniti je, da so tukajšnji kmetje bili podložniki raznih graščin, kakor: Mokrice, Velika vas, Turn am Hardt, nektari celo Bajnof pri Št. Petru poleg Novega mesta, drugi pa podložniki župnišča v Leskovcu. Slednjim so rekli farovžki kmetje. To leto se je razširilo pokopališče.

            L. 1850. je tudi tukaj kolera morila. Izmed 133 mrličev istega leta jih je podleglo 28 tej bolezni.

            L. 1854. gospodovala je bolezen griža. Podleglo jej je 58 župljanov, zlasti otrok. Vseh mrličev bilo je to leto 138.

            V letih 1849 do 1856. nakupil je župnik Jožef Krašovec veliko zemljišča in sicer v Cerkljah pol kmetije h. št. 25, v Zupeči vasi četrt kmetije s hišo št. 12, v Gazicah velik gozd, v Peklu in Malenskem vrhu vinograd s kolosekom in v Pušči gozd. Zadnja tri zemljišča so na oni strani Krke v čateški župniji. Ves ta nakupljeni svet je Krašovec zapustil svojim naslednikom v službi, proti temu, da opravijo vsako leto štiri pete sv. maše z enim Nocturnom in Libera in sicer dve sv. maši za njega, po eno pa za njegove stariše Andreja in Uršo Krašovec. V oporoki izrecno pristavlja klavzulo, da se užitek iz teh zemljišč ne sme nikomur zaračunati v kongrno, ker bi sicer ustanova prenehala, posestva pa bi pripadala njegovim sorodnikom v Št. Vidu pri Zatičini (arhiv župnije Cerklje I, 3.g.).

            L. 1863. 1. julija bil je v Velikem Mraševem strašen požar. Pogorelo je 39 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji vred. Goreti je začelo pri prvi hiši ob Krki in se je ogenj širil proti severu. Pri št. 1. (Jurečič) se je ogenj ustavil. Iz hvaležnosti je postavil posestnik h. št. 1. zraven svoje ostale hiše lepo kapelico, ki še sedaj stoji. Požar je prizanesel le peterim hišam. Škoda je bila cenjena nad 50 tisoč goldinarjev (glej »Zgodnja Danica« št. 23. stran 182), za tisti čas velikanska svota. Pogorelci so se nameravali naseliti in nove hiše zgraditi na hribčku »Ravnica« bliže Cerkljam, a bali so se, da jim ne bo lahko dobiti v vodnjaku dobre, pitne vode, in tako so ostali na starem kraji in na pogorišču postavili nove hiše.

            Istega leta dne 4. avgusta zgoreli sta v Zupeči vasi dve hiši.

            V jeseni l. 1863. bilo je tako veliko vina, kakor še nikdar preje, ne pozneje. Ljudje niso imeli posode, kamur bi bogati pridelek shranili. Po kadeh, čebreh in drugih posodicah je bilo vse nalito. Vino pa je bilo zelo kislo.

L. 1872 so bili popravljeni stranski oltarji v župni cerkvi. Delo je izvršil podobar Anton Kušljan iz Kandije pri Novem mestu.

            L. 1874. so bile zopet koze v župniji razširjenje, vendar jih ni mnogo za njimi umrlo.

            L. 1880. dne 9. novembra ob 7 uri 32 minut je zagrebški potres napravil veliko škodo na župni cerkvi. Zvonik, ladija in zakristija dobili so velikanske razpoke. Z veliko težavo so cerkev in stolp zvezali in zakrpali.

            L. 1888. je v zvonik podružnice v Krški vasi strela udarila. Stolp je pogorel; bil je lesen in ometan, zvonovi so se pa raztopili.

            Od l. 1888 do l. 1890 je trtna uš vse vinograde uničila.

Matice se prično:

Krstna knjiga l. 1689.

Poročna knjiga l. 1675.

Mrtvaška knjiga l. 1771.

Krščenci, poročenci in mrliči pred temi leti so vpisani v maticah v Leskovcu.

 

II. Topografični opis župnije Cerklje

Pod tem splošnim opisom razumemo popis lege in meja ter prirodoznanske (krajepisne) in statistične in kulturne črtice o župniji Cerklje.

 

1. Lega in meje župnije.

Skoraj v pravokotu, ki ga delata Sava in Krka pri izlivu slednje, leži župnija Cerklje. Spada pa pod dekanijo Leskovec, ter je do l. 1689, tudi tja ufarana bila. Županstvo ima svoje in tvori z vasmi na krškem polju, ki pripadajo župniji Leskovec, občino enakega imena. Okrajno glavarstvo, sodnijo in davkarijo ima v Krškem, pošto v Krški vasi, železniško postajo pa na Vidmu-Krškem.

            Razteza se cerkljanska župnija od Save gori ob Krki – od vzhoda proti zapadu ter je nekako tri ure hoda dolga. Njena širokost od Krke ob Savi  - od juga proti severu je različna. Doli ob Savi meri ta širokost približno eno uro hoda, v sredi v Cerkljah kake 3/4 ure, na koncu nad Velikom Mraševem pa komaj ¼ ure. Župnija ima skoraj podobo trikota.

            Meje ima sledeče: Na vzhodu Savo, oziroma župnijo Brežice in Videm na Štajerskem. Na jugu Krko oziroma župnijo Čatež in sv. Križ pri Kostanjevici. Na severu in zahodu nima naravne meje, ampak ima za sosedo na obeh straneh župnijo Leskovec. Pripomniti je, da so v Krki pri Cerkljah in Krški vasi po trije večji otoki, ki pripadajo tudi župniji Cerklje. Otoki niso obljudeni, ter jih ob deževju navadno voda poplavi.

2. Prirodoznanski (krajepisni) opis župnije.

Skoraj ves svet župnije je raven. Le proti zahodu vzdiguje se polagamo nizko gorovje, ki je obrasteno deloma s hrasti, deloma z brezami, jelšami in drugim lesom. Od vrha tega gorovja nudi se doli proti vzhodu krasen razgled. Najpred lepa ravna, kakor s črtalom zarisana državna cesta. Ob obeh straneh pa čedne vasi domače in tujih župnij. Krasna polja v ravani, v ozadju celo mesto Brežice s tremi cerkvami in staro grajščino. Proti jugovzhodu cerkvice na bližnjih p(H)rvarških brdih, na vzhodu in severovzhodu prelepe kromeljske, zdolske in videmske vinske gorice z belimi cerkvami in s čednimi vinskimi hrami. Proti severu pa zapaziš starodavno cerkev sv. Jožefa nad Krškem, niže doli obe cerkvi gibčnega Leskovca, dalje cerkve sv. Štefana, sv. Duha itd.

            Ako se obrnemo na drugo stran na vrhu klanca, ter storimo nekaj korakov proti vinogradom v Gazicah, smo zopet očarani vsled krasnega razgleda. Tja ob Gorjancih proti zapadu vije se Krka v svojem zavitem toku. Zazremo veličastno župno cerkev v sv. Križu, dalje zapazimo stolp cerkve sv. Jakoba v Kostanjevici, višje gori Št. Jernej, v daljavi cerkev na Trški gori nad Novim mestom, proti severozapadu zapazimo Stopno, podružnico škocjansko, nekoliko bliže Bučko in nekaj doli solčno Rako. Pred nami pa vidimo pisane travnike in tje na desno lesketajo se hiše zakrakovskih vasi, tam v ozadju se pa čudimo nad krasnimi, zaraščenami gojzdi v Krakovem.

            Škoda, da nima niti Sava, niti Krka v župniji nič pritokov. Pač pa so v vaseh ob Krki v vsaki vasi studenci, ki pa najbrž iz Save vodo dobivajo.

            Kolikor je ravnine v župniji, je večji del vse uporabljano za njive. Le malo je travniščine. Zemlja je v srednjem in zapadnem delu dokaj rodovitna, v vzhodnem bolj peščena. Na obronku gozdov proti zapadu so vinogradi v tako imenovani Gaziški gori in Mraševskem vrhu.

            Podnebje v župniji je milo, prijazno. Mnogokrat je v celi okolici zasneženo, a v župniji je brez vsakega snega. Pač pa brije od štajerske hrvaške meje sem ter tja strupena burja, ki se pa navadno kmalo poleže. O poletenski suši pa vlada grozna vročina, gotovo radi peščenega sveta, ki se tem huje razgreje, kot debela, ilovnata zemlja.

3. Statistični in kulturni opis župnije.

Duhovniji cerkljanski je pripadalo prvotno 12 vasi. V teku let priklopili si jej še vas Zasavje, ki je prej pripadala župniji Brežice na Štajerskem. Leta 1901. pa so se radi vedne nevarnosti pred poplavljenjem stanovalci iz poslednjih dveh hiš izselili in domovja podrli, tako da je Zasavje kot vas prenehala biti in ima župnija zopet prvotnih 12 vasi.

            Sledeča pregledna tabela naj kaže, kako je raslo, oziroma se spreminjalo število hiš in duš v posameznih vaseh v zadnjem stoletji:

 

Štev.	Imena vasij	l. 1821		l. 1891		l. 1911
1.	Cerklje	31	150	52	240	56	303
2.	Gazice	13	79	19	89	19	105
3.	Vel. Mraševo	40	234	60	333	63	342
4.	Hrastje	16	87	29	163	32	186
5.	Zasap	8	42	18	81	19	79
6.	Črešnjice	24	150	59	247	65	332
7.	Zupečavas	19	94	51	239	50	238
8.	Račjavas	14	69	28	127	28	118
9.	Boršt	16	94	29	158	29	132
10.	Gor. Skopice	24	132	41	217	42	243
11.	Dol. Skopice	31	168	53	286	54	281
12.	Krškavas	46	258	74	459	95	530
13.	Zasavje	17	92	2	10	-	-
	Skupaj:	299	1609	515	2649	552	2889

 

            Pripomniti je treba, da je ob zadnjem ljudskem štetju l. 1911 bilo iz župnije gotovo nad 260 duš odsotnih, deloma v Ameriki, na Westfalskem, ali pri vojakih, od katerih je upati, da se zopet vrnejo v domovino. Potemtakem šteje župnija nad 3100 duš, kakor izkazuje ljubljanski šematizem.

            Večina župljanov se peča in živi od poljedeljstva. Prideluje se v spodnjem, vzhodnem delu poleg navadnih vrst žita, sočivja, prsenina (krompir, repa, korenje, pesa, zelje) sosebno mnogo koruze, v zgornjem, zahodnem delu pa ajde. Ob dobrih letinah boljši kmetje od teh dveh vrst žita tudi lahko, in navadno nekaj odprodajo, ali na domu, ali pa na trgih v Brežicah in Novem mestu. Krompir pa se izvaža spomladi v Samobor, žal da ob nedeljah, ko marsikateri prodajalec ostane brez službe božje.

            Živino- in konjereja ljudem tudi nekoliko dohodkov donaša, škoda, ker primanjkuje travnikov. Trditi se pa sme, da je svinjereja glavni dohodek župnije, ko omogoči zlasti revnejšim slojem prebivalstva življenski obstanek. Da le ne bi bila tolikokrat kužna bolezen, ko ves promet zastane in niso v stanu revni ljudje svoje blago iztržiti.

            Perutine se v župniji mnogo redi. Purani, gosi, race donesejo marsikak krajcar gospodinjam, mnogo se pa teh živali po nepotrebnem zakolje doma. Prav cvetoča je tukaj kupčija z jajci.

            Tovarne v tem kraju ni nobene, mlini so štirje. Več jih na desnem bregu Krke, v križevski župniji, kamor tudi Cerkljanci mlet nosijo, oziroma vozijo.

            V vsaki vasi skoraj je tudi kak obrtnik: krojač, čevljar, mizar, lesar; mnogo je zidarjev, zlasti v Krškivasi. V Zupečivasi je pa precej tesarjev.

            Vsaka boljša, premožnejša hiša ima tudi vinograd, nekateri tudi po več. A ti so le v majhni meri v domači župniji – v Gazicah, večje in boljše vinograde imajo župljani v čatežkih in križevskih, kakor tudi v leskovških goricah.

Ljudsko šolo z enim razredom so odprli v Cerkljah šele l. 1857. Petnajst let je bila v to najeta soba v h. št. 4. blizu cerkve v Cerkljah. L. 1872 pa se je zgradilo lastno poslopje na nadarbinskem, od župnika Krašovca kupljenem zemljišču. Krajni šolski svet je kupil 78 kvadratnih sežnjev od župnega urada v to svrho za 150 gd. Cerkveno predstojništvo je nabavilo za to svoto srebrno rento (državno zadolžnico) št. 29.568 per 150 fb.

Leta 1893 (recse 1892) se je razširila šola v dvorazrednico. L. 1904. pa se je zgradila ob državni cesti, na koncu vasi, nova prostorna šola, ki se je polagoma od trirazrednice l. 1908. razširila v petrazrednico.

Vse vasi domače župnije so všolane v Cerklje, l. 1906. pa so ji priklopile še Vihre iz leskovške župnije.

Poleg domače šole obiskuje več otrok, in to vsako leto, tudi obe učilnici v Brežicah: slovensko-nemško, in žal tudi nemško-šulferajnsko. V kljub vsem šolam cenimo lahko število analfabetov sedanjega roda na 25 odstotkov. Pripomnimo, da je število všolanih otrok zadnja leta nekako tri stotine.

 

III. Cerkljanski dušni pastirji.

 

            Že pred ustanovitjo (l. 1689) samostojduhovnije so bivali v Cerkljah duhovniki. Najpred so bili to odvisno kurati, vikarji pozneje; naposled župniki in kaplani, kakor jih kočemo navesti v naslednjem.

A. Kurati.

Jurij Wolf (Slekovec: Odlični Kranjci str. 24- Ign. Orožen, V. str.349 in 465), kurat l. 1655-57. Kranjec, roj. l. 1616, posvečen v mašnika l. 1640. na naslov velesalskega samostana. Služboval je izprva v Motniku kot podvikar 3 ½ l. pri sv. Petru ob Sotli7 l., pri sv. Lovrencu v Krajini (Bizeljsko) je bil vikar4 l. Potem se je preselil na Kranjsko ter je služboval v Cerkljah na Dolenjskem, kjer je obolel in bival potem v Krškem. Ko je okreval, je odšel zopet na Štajersko. Služboval je 5 let v Pilštajnu, v Šoštanju (1666-68) poldrugo leto, odkoder se preseli v Škale za 1 leto, l. 1669-71. je kaplanoval pri sv. Mihaelu ob Šoštanju, naposled je bil l. 1671 kaplan do marca, potem provizor, naposled župni vikar do konca l. 1672. pri sv. Ilji ob Schwarzensteinu, kjer je legel v hladni grob k počitku.

Boštjan Plušek (Plushighh)

Kurat je l. 1695. do. sv. Jurija l. 1698. Odšel je v Krško (Leskovec) za kaplana, kjer so go 63 let starega položili v hladni grob 21. decembra l. 1702.

B. Župni vikarji in župniki

            Tomaž Koncilija (Canzilia) (Jgn. Orožen VI. str. 246.), kurat-vikar, od. sv. Jurija 1698. do sv. Jurija l. 1699. Bil je srečen mož in je kaplanoval l. 1684 v Planini na Štajerskem (Montpreis), kjer je pristopil kot ud k mengiški bratovščini sv. Mihaela.

            Jurij Tribar, vikar od sv. Jurija l. 1699. do svoje smrti dne 12. decembra 1702. Pokopan je bil v Leskovcu, star 43 let.

            Janez Navodnik, vikar l. 1703-11. Od sv. Jurija l. 1711. do sv. Jurija l. 1712. je kaplanoval v Leskovcu.

            Matija Dominik Plušek (Plushegh), vikar od sv. Jurija 1711 do poletja 1715. Pozneje l. 1729 je že župnikoval v Brežicah. Poprej od sv. Jurija l. 1704 do časa, da pride v Cerklje, je kaplanoval v Radečah pri Zidanem mostu.

            Janez Štefan Pretnar (Prettner) (Zgodovinski zbornik št. 25. str. 398.), vikar od meseca sept. l. 1715., do l. 1724. Poprej je kaplanoval v Leskovcu pri Krškem od meseca jul. 1704. do sv. Jurija l. 1715. Služil je tudi na Štajerskem ter bil gojenec Marijanskega kolegija v Gornjem Gradu že l.1690. in od mengiške bratovščine sv. Mihaela. Umrl je dne 8. aprila 1725.

            Anton Habat (Chabath), vikar-kurat od meseca avgusta l. 1724. do sv. Jurija l. 1727.

            Andrej Sorko (vizh), vikar od sv. Jurija l. 1727. do l. 1732, pozneje substitut v Leskovcu še l. 1734, poprej v lletih 1721-25. je kaplanoval v Radečah pri Zidanem mostu.

            Simon Čebulj (Zebull), kurat že meseca jan. l. 1733 do sv. Jurija l. 1740. Bil je ud mengiške bratovščine sv. Mihaela od l. 1738. Obenem je bil tudi vikar v Krškem, kjer je bil tudi zgodnjik pozneje v letih 1755-66. Poprej l. 1730. je bil subsidiar v Cerkljah na Gorenjskem. Kaplanoval je še l. 1754. v Leskovcu.

            Dominik Jurič (Juritius), vikar od sv. Jurija l. 1740. do sv. Jurija l. 1757. Bil je poprej vikar v Krškem v l. 1739-40. Imel je tudi naslov kanonika pričanskega. Bil je kaligraf.

            Peter Anton de Nemizhoffen, vikar od sv. Jurija 1757. do meseca sept. l. 1759. Imenoval se je ob enem tudi kaplan leskovški od meseca sept. l. 1758 do novega leta 1762. Takrat je odšel v Boh. Srednjovas za župnika (insta liran 16/12 1761.), ondi je popravil po požaru razdejano župnišče in še marsikaj uredil. Tudi župna cerkev je bila za njegovega pastirovanja posvečena dne 27. jun. l. 1763. Umrl je ondi ter bil položen v kripto župne cerkve dne 6. avg. l. 1766. k zadnemu počitku.

            Janez Jurij Wusetti, vikar od 18.sept. l. 1759. do meseca avgusta 1766.

            Janez Nep. Rozman, vikar od avg. l. 1766. do meseca sept. l. 1767. Kranjec roj. dne 26. maja 1711; v mašnika posvečen pa je bil v Ljubljani dne 21. decb. l. 1737. na naslov posestva »Stein« grofa Franc Bernarda pl. Lamberg. Kaplanoval je v Smledniku l. 1749-51. Bil je ud mengiške bratovščine sv. Mihaela. Tudi v Krškem je bil vikar l. 1766. V Svibnjem je kaplanoval l. 1751-56.

            Tomaž Trdina, vikar od meseca sept. l. 1767. do meseca aprila l. 1773. Bil je ud mengiške bratovščine sv. Mihaela.

            Jernej Jakolič, vikar od meseca aprila l. 1773. do sv. Jurija l. 1774, poprej je bil vikar v sv. Križu pri Kostanjevici.

            Jožef Ferdinand Purger, vikar od sv. Jurija l. 1774. do sv. Jurija l. 1777. Ljubljančan, v mašnika posvečen na naslov novomeške občine dne 27. avg. l. 1752. Kot župni vikar se nahaja v letih 1760-1762.

            Mihael Lenček (Lenzhig) (Ljubljanjski šematizem l. 1788. str. 223.), vikar od sv. Jurija l. 1777 do l. 1796, ko se je preselil v Kostanjevico za župnika ter ondi umrl dne 19. aprila 1804. Bil je Ljubljančan iz šempeterske župnije, rojen l. 1740., v mašnika posvečen pa na naslov škofjeloškega klariškega samostana dne 20. decb. l. 1766. Mož je bil srednje nadarjen, navadni govornik, telesno pa čvrst in zdrav. Moralko in kanonično pravo je dovršil v Ljubljani. Kaplanoval je nepretrgoma v krškem okraju: v Leskovcu kaplan (1771-77), odkoder se preseli v Cerklje. Bil je trezen, prijazen, priljubljen, zgleden duhovnik. Rad je zahajal v družbe,za ekonomijo se je pa le za silo brigal. Za njegovega pastirovanja se je v Krki potopilo 33 oseb, ki so se na brodu v Cerklje vozile k službi božji.

            Jožef Mayer (Ljubljanski šematizem l. 1788.str. 47.), vikar od l. 1796. do svoje smrti, vsled prsne vodenice, dne 21. januarja 1798. Ljudje so ga radi imeli, bil je vesten v svojem poklicu, obnašal se je prostodušno, vendar vedno ubogljiv. V Šentjurju poleg Kranja je ogledal beli dan l. 1745., v mašnika posvečen pa je bil v Gorici l. 1772. na naslovu nekega šentjurskemu župnišču podložnega kmeta. Bogoslovne nauke dovršil je v Ljubljani. Bil je čvrstega telesa, še dosti dober pridigar, srednje zmožnosti. Služboval je izprva kot subsidiar v Cerkljah na Gorenjskem l. 1772 do oktobra l. 1774., kot kaplan v Kamniku, Spodnjem Tuhinju, odkoder pride l. 1782 v Nevlje. L. 1792 je bil kaplan v Križevem pri Kostanjevici, l. 1793. v Veliki Dolini, l. 1793. v Št. Jerneju, od aprila l. 1795. pa v Cerkljah, kjer je potem vikariat prevzel.

            Ignacij Jelovšek (Jlloushek), vikar od 9. aprila l. 1798. do 3. marca l. 1799., ko je legel v hladni grob. Vrhničan, je bil posvečen v subdiakona v Ljubljani dne 20. decembra l. 1766. na naslov nad 2000 gld. cenjene desetine Antona Gollmayr. Kje je sprejel diakonat in mašništvo, ni znano.

            Andrej Schrnalz (Ljubljanjski šematizem l. 1788. str. 26.) vikar od meseca oktobra l. 1799. do meseca maja l. 1800., ko se je preselil na Dole, od tam pa gre l. 1802. k sv. Lenartu v selški dolini za lokalista provizorja, l. 1803. pa že ostavi lokalijo, ter gre kaplanovat na Bled. L. 1806-08. je bival kot kurat v Toplicah pri Novem mestu. Začetkom l. 1811. pa je prejel odpustnico, da se je podal v videmsko škofijo na Furlansko. - Bil je Ribničan, luč sveta je vgledal l. 1748., mašništvo pa je sprejel dne 24. maja l. 1777. na naslov ribniških kmetov. Mož je bil zmožen, dober govornik, po izpričevalu zdravnikovem pa slabega zdravja, najbrže zato tudi zelo nezadovoljen, tako da ni imel nikjer obstanka. Živel je zgledno. Služboval je zdaj kot subsidiar, sedaj kot vikar, zdaj kot provizor beneficija na raznih krajih v ribniškem in zatiškem okraju 11 ¼ leta. Na Krki je bil subsidiar l. 1779.n na Jančah župni vikar l. 1787-1788., poprej je služil za direktorja v Štangi l. 1786-87. – Modroslovje je študiral v Gradcu, bogoslovje pa v Ljubljani, in je še pozneje izpopolnjeval svoje vednostno obzorje s pridnim prebiranjem znanstvenih knjig.

            Lovrenc Meden (Zgodovina Slavine ite 250, zgod. Brezovice pri Ljubljani str. 174.), vikar od meseca maja l. 1800. do sv. Jurija l. 1801. Župnikov vikar v Slavini je bil od 28. oktobra 1785. do l. 1786. Kot subsidiar v Loškem potoku je bival do adventa l. 1794., na Krki do meseca maja l. 1795. Lokalist na Jančak je bil do l. 1798., od tod je šel v Šentjurij pod Kumom, od tam je prišel v Cerklje pri Krškem, odšel pa je na Javor za provizorja. Dne 10. maja l. 1803. je prišel na Brezovico za kaplana, a še istega leta je odšel v Št. Lambert za župnega vikarja, pa se preselil za ekspozita v Žilce pri Cirknici, dne 27. septbra l. 1804. pa je prišel za administratorja v Staro Orelico dne 5. sept. l. 1805. Od tam je šel za provizorja v Zaplano, kjer je dne 14. jan. l. 1808. bil upokojen, se preselil v Ljubljano, ter ondi dal svojemu popotovanju na zemlji slovo dne 25. marca l. 1809. V Radečah pri Zidanem mostu je tudi služboval kot subsidiar l. 1781-82.

            Vincenij Maidachick, vikar od sv. Jurija l. 1801. do svoje smrti vsled kapi dne 2. januarja 1808. Bil je Hrvat, najbrže iz Istre, zelo strog. Nekoč ob njegovem pastirovanju je v vasi Cerklje toča grozovito pobila. V nedeljo po tem je baje povedal na prižnici, da je on sam naredil točo »hoteč se maščevati nad Cerkljanci tatiči«, ki mu pokradejo vse, kar jim pride v roke. Pripovedoval je to bajko piscu prileten župljan na Borštu št. 6 – Andrej Ferenčak, ki jo je čul od svojega očeta, ki je neki sam bil navzoč dotično nedeljo v cerkvi. Poprej je bil eno leto zgodnjik v Krškem.

            Frančišek Škof, izprva upravitelj 4 mesece, potem pa vikar (od meseca jun. 1808) do svoje smrti dne 22. marca 1821. Umrl je za živino mrzlico star 54 let. Doma je bilv Rozalnicah na Metliškem, v mašnika posvečen dne 19. decembra l. 1790. Kaplanoval je v Prečni pri Novem mestu do meseca novembra l. 1800, od tam se preseli v Št. Jernej, a o sv. Juriju l. 1802 pri za kaplana v Leskovec pri Krškem, naposled pa od tam dalje v Cerklje, kjer je prezidal z mnogim trudom in težavami v letih 1808-1811 župno cerkev, ki je pa samo 92 let stala.

            Jakob Drenik, izprva upravitelj skozi 5 let, pozneje župni vikar. Kap je pretrgala 67 letnemu možu nit življenja dne 14. aprila 1828. Bil je Cirkničan, v mašnika maziljen v Ljubljani dne 20. febr. 1791. Izprva je služboval kot subsidiar v Doberničah, l. 1795 pa se preseli za kaplana v Spod. Idrijo, od tam pa naslednje leto v Poljane za 1. kaplana. L.1797 ga dekretirajo za mestnega kaplana v Idrijo, a l. 1799. je kaplanoval že v Cirknici, l. 1800. v Ložu, l. 1801 je prevzel lokalijo Grahovo, kjer je pastiroval do l. 1806. Popustil je samostojno službo, ter šel za kaplana v Komendo, katero mesto je zapustil meseca maja l. 1811. Od sv. Mihaela 1811. do vseh Svetov 1812. je bil v Boh. Srednji vasi. L. 1814 je bil premeščen za kaplana na Čatež ob Savi, od tam pride v Cerklje. V župnem arhivu v Cerkljah je mnogo listin, v katerih ga opominja Kranjska in druga gosposka »naj položi interkalarni račun o nadarbinskem premoženju za časa vakature.

            Jožef Krašovec, administrator od poletja 1828. do l. 1834., ko je bil umeščen dne 1. oktobra istega leta. L. 1863. dobil je naslov župnika. Ostal je tu do svoje smrti vsled pljučnice dne 20. decembra 1864. – Rojen je bil v Št. Vidu pri Zatičini dne 25. februarja l. 1795, mašništvo pa je sprejel dne 21. septembra l. 1823., ter prišel za kaplana najprej v Boštanj. Meseca oktobra l. 1826 pa ga dekretirajo odtod v Leskovec pri Krškem, odkoder se preseli v Cerklje. Leskovški župnik Karl pl. Hohenwart mu izroči dekret z besedami: »Herr Josef, Marsch nach Cerklje!« Mož je imel bolezen, da je zelo veliko jedel, bil zelo debel; škorenj njegov (kanon) je baje ravno stari mernik (30 litrov) žita držal. A bil je anima caudida, preprost, zlasti z ljudstvom je prav domače, ljubeznivo občeval. Bil je oče siromakov. Mnogo ubožcev je pri njem v župnišču hrano in stanovanje imelo. Radi tega so ga župljani ljubili in še sedaj je pri starejši generaciji v blagem spominu. Nevenljivih zaslug in hvaležnosti pa si je Krašovec pridobil pri svojih naslednikih s tem, da jim je izboljšal gmotne razmere, nakupivši in zapustivši jim ¾ zemlje, 2 vinograda in velik gojzd.

            Valentin Šarabon (Zgodovina Slavine str. 257), administrator nekaj mesecev l. 1865. Tržičan, roj. dne 8. februarija 1833, posvečen v mašnika pa dne 26. jul. 1857. Kaplanoval je v Stari cerkvi na Kočevskem do l. 1861, pri sv. Duhu nad Krškem do l. 1864., od koder pride ob novem letu 1865. v Cerklje, odšel je pa na Rako, a l. 1868. v Ribnico. L. 1876. ga pošljejo za ekspozita v Št. Peter pri Slavini, kjer je vsled vodenice podlegel smrti dne 21. maja l. 1884.

            Martin Rant, župnik l. 1865. do svoje smrti dne 8. septembra 1887. Seličan iz Dolenje vasi, je vgledal luč sveta dne 21. oktobra 1825., mašnik pa je postal v 3. letu bogoslovja dne 31. julija 1853. Dovršivši bogoslovne nauke je prišel naslednje leto za kaplana v Veliko dolino, od tam ga pošljejo v Št. Jernej (l. 1855.-61.), odtod pa se preseli v Hinje, a l. 1862 je dekretiran prišel v Leskovec pri Krškem. Naposled je župnikoval 22 let v Cerkljah in tam dal svetu slovo.

            Janez Zupančič, administrator od meseca septembra l. 1887. do meseca oktobra 1888. V Toplicah pri Novem mestuse je rodil dne 6. jul. 1859, poduhovničil pa se je dne 21. jul. 1886., ter prišel za kaplana v Cerklje, kjer je bil tudi župni upravitelj. Od tam pride meseca oktobra 1888. za kaplana v Spod. Idrijo. L. 1889. ga pošljejo za župnega upravitelja na Toplo Reber pri Žužemberku, kjer so ga umestili župnikom dne 28. julija 1890. Tukaj je pastiroval do dne 5. junij 1895., ko so ga umestili župnikom v Banjiloki. Dne 6. maja l. 1901. pa je bil umeščen na Šmihel pri Žužemberku, kjer pa ni imel sreče. Dne 19. januarja 1909. se pelje iz Žužemberka domov zvečer. Na strmem klancu nad Krko se konji splašijo in zdreč s sanmi in gospodom v Krko, kjer je utonil. Bil je blaga duša, miren značaj in goreč duhovnik.

            Martin Končnik, je župnikoval od oktobra l. 1888. do svoje smrti dne 22. oktobra l. 1891. Doma je bil v Nevljah pri Kamniku; luč sveta je vgledal dne 3. novembra l. 1841., v mašnik posvečen je bil dne 14. novembra 1868. Kaplan je bil v Planini pri Rakeku l. 1868-71., v Cirknici l. 1871-74., v Starem trgu pri Ložu l. 1874-81, odkoder pride o svečnici l. 1881 za župnika v Javorje nad Litijo, od tam pa se preseli naposled v Cerklje. Bil je dober pevec in gradbenik, pri ljudeh priljubljen, le nekoliko prepočasen.

            Anton Gabrič, od 10. nov. 1891. upravitelj, dne 4. feb. 1893 umeščen. Rojen dne 13. jun.1862. v Brezji, žup. Leskovec. Posvečen kot 3. letnik dne 10. julija 1887. Po dovršenih bogoslovnih naukih nastopil je službo kot drugi kaplan v Semiču dne 1. septembra 1888. Tam je ostal do svoje premestitve kot župni upravitelj v Cerklje dne 9. novembra 1891.

 

C. Kaplani

1. Zasabni kaplani ali subsidiariji, substituti začasni.

            Janez Andrej Tadej Moravčar je pomagal v adventu l. 1702. Bil je zgodnjik v Krškem in beneficiat sv. Nikolaja v l. 1702-23, kot cerkovški kaplan je fungiral v letih 1704-12. Mašnik je postal dne 8. decembra 1695. v Ljubljani na naslov graščine »Krenz« grofa Auersperga. Umrl je v Krškem dne 3. marca 1723. Kot ud mengiške bratovščine sv. Mihaela.

            Janez Starkelj, kaplan l. 1702.

            Mihael Perko, križevski kaplan je začano pomagal tu l. 1703.

            Janez Moravčar (glej zgoraj!) je l. 1705. zopet pomagal tu nekaj tednov.

            Jožef Obrezar, kaplan križevski je bil l. 1718. tukaj na pomoč.

            Baltazar Janez Aisner je v letih 1731.32 večkrat pomagal tu.

Martin Lukanič, kaplan leskovški je v letih 1735-38 mnogokrat pomagal v dušnem pastirstvu.

P. Gerard Widic, frančiškan iz Brežic, je l. 1735. pomagal.

P. Urban, Idrijčan, kapucin iz Krškega, je bil l. 1748. pomočnik. – Posvečen je bil v mašnika dne 5. septembra l. 1728.

Matija Hodomal se nahaja tu l. 1749-50., pozneje  l. 1756. je bil v Kamniku Raspov beneficiat.

Tomaž Janez Breckerfeld je večkrat nadomeščal Juriča v letih 1754-1757. Bil je kurat v Leskovcu, bival na vili barona Zozkerja, pozneje sacelan v graščini Thurn am Hardt še l. 1766.

Jernej Kozoglav (Ljubljanski šematizem l. 1788. str. 222.) je pomagal tu mnogokrat v letih 1758-60. Kot leskovški kurat, pozneje kaplan. Rodom Novomeščan, porojen l. 1726., posvečen okrog l. 1752.

Matija Jerančič, kaplan poleti l. 1766. Ljubljančan, je bil v subdiakona posvečen dne 30. maja l. 1744. na naslov posestev v tržaškem okrožju. Kje in kedaj je mašnik postal ni znano.

Luka Gebanc (Ljubljanski šematizem l. 1788. str. 60.), substitut l. 1772. Vodičan, rojen l. 1733., posvečen v mašnika na naslov graščine »Grailach« l. 1760.

Jakob Kollich (Ljub. šematizem l. 1788. str. 221.), subsidiar l. 1781. do aprila l. 1783. Dalmatinec »Leschansis« roj. l. 1745, posvečen l. 1777.

Gregor Ulčar (Ljubljanjski šematizem l. 1788. str. 221.) subsidiar od aprila l. 1783. do aprila l. 1785. Rojen v Dobu l. 1736., posvečen v mašnika dne 2. aprila l. 1763. v Ljubljani.

Frančišek Velicogna (Ljub. šem. 1788 str. 222. – Ign. Orožen VII. str. 329.) substitut od aprila l. 1785. do aprila l. 1786. Rojen je bil v Solkanu na Goriškem l. 1746., poduhovničil pa se je l. 1771. v Gorici na naslov solkanske občine. Umrl je v Kapelah pri Brežicah 30. oktobra l. 1822.

Matej Piškar (Ljubljanski šematizem l.1788. st. 224.), subsidiar l. 1786. do junija l. 1790. Doma je bil v Kostelu, roj. l. 1742., posvečen v mašnika pa l. 1775.

Frančišek Velicogna (glej zgoraj!), drugič substitut od meseca junija 1790. do sv. Jurija 1791.

Jožef Mayr (glej spredaj med vikarji!), kaplan od meseca aprila 1795 do l. 1796., ko je prevzel vikariat.

P. Lovrenc Košir, leskovški kaplan ali krški vikar, razpavlinec, je l. 1797. pomagal tu. Bil je vikar v Krškem do l.1799. in kot tak tudi v Višnji gori l. 1798. mimogrede pomagal par mesecev. L. 1796. je kaplanoval v Vavti vasi. Iz Krškega je odšel v Ljubljano in je bil l. 1800 v stolnici beneficiat, l. 1801. pa kaplan pri sv. Jakobu. Od l. 1805. do svoje smrti dne 27. avgusta l. 1810. je župnikoval v Borovnici.

Jakob Pielich (Polh), kaplan križevski je pomagal tu l. 1803., pozneje provizor beneficija v Krškem l. 1816-18., ko je odšel v Poljane nad Škofjo loko, odtam pa l. 1819. nazaj v videmsko škofijo, odkoder je bil l. 1800. prišel za kaplana na Veliko Dolino, odtam pa l. 1801. v Križevo do l. 1816.

Vakatura kaplanije:

od l. 1803. do l. 1838.

            2. Pravi sistimizirani kaplani.

            Andrej Koller, prvi ustanovljeni kaplan od 8. oktobra l. 1838. do svoje smrti vsled otrpnenja pljuč dne 13. junija l. 1853. – Dolenjec, rojen v Javorju dne 29. decembra l. 1797., v mašnika posvečen dne 24. sept. l. 1825. že v 3. letu bogoslovja. Dovršivši bogoslovne nauke je prišel naslednje leto v Križevo pri Kostanjevici ter bil eno leto subsidiar, eno leto pa pravi kaplan. Od tam ga l. 1828. pošljejo na Čatež ob Savi za kaplana. Od tam se preseli na Gorenjsko ter je kot kurat živel v Lahovčah pri Cerkljah l. 1830-31., potem ga pošljejo za administratorja na sv. Planino, a l. 1834. pride meseca septembra v Svibno za kaplana, od tam pa naposled v Cerklje pri Krškem. Starim ljudem je tukaj že znan pod imenom »kolera«. Gospod je bil nekoliko neokreten in počasen. Otrok ni mogel pripravljati za sv. zakramente, ampak jih je poučeval vikar Krašovec.

            Janez Rome (Zgodovina Šempeterske župnije pri Novem mestu str. 46.), kaplan od poletja l. 1853. do božiča l. 1856. Na Polici pri Šmarji je vgledal luč sveta pri Kocijanovih v Starivasi 23. marca l. 1828., v mašnika pa je bil posvečen že v 3. letu bogoslovja dne 31. julija 1852. Dovršivši bogoslovne nauke je naslednje leto prišel na prvo službo v Cerklje pri Krškem. Odšel je na Bled, kjer je ostal do sv. Mihaela l. 1859. Takrat se preseli na Krko, a l. 1863. odide v Zatičino, l. 1864. pa v Žiri. L.1865. je postal župnik v Ledinah, kjer je ostal. do l. 1871., naposled pa župnikoval v Šempetru pri Novem mestu do svoje smrti dne 1. aprila l. 1890.

            Janez Erjavec (Zgodovina Slavine str. 242.), kaplan od novega leta do sv. Jurija l. 1857. V Višnji gori je bil rojen dne 1. avgusta l. 1827., v duhovnika posvečen je pa bil dne 31. jul. 1853. ter poslan za kaplana na Vinico, odkoder se preseli v Radovljico za mestnega kaplana l. 1854-56., od tod v Jesenice l. 1856-57, od tam pa je romal zopet dolgo pot v Cerklje na Dolenjsko, od tod je odšel v Mirnopeč l. 1858-59., potem v Dobrniče l. 1859-62., kjer je bolehal in ostal na oddihljaju še do l. 1863., naposled je kaplanoval v Slavini 10 let (1863-73), odtam pa se preseli v pokoj v Kranj, kjer je legel v hladni grob dne 24. januarja l. 1892. – Poprej l. 1873. je bil tudi nekaj mesecev župni upravitelj v Kropi.

            Jožef Žurbi, kaplan od sv. Jurija do sv. Mihaela l. 1857. Luč sveta je vgledal v Žužemberku dne 12. februarja l. 1827., mašništvo je sprejel v 3. letu bogoslovja dne 21. julija 1855. Dovršivši bogoslovne nauke kot semenišnik je prišel naslednje leto za kaplana v Veliko Dolino, odkoder se preseli v Cerklje, kjer je prvo noč pogorel. Svojo opravo je imel zloženo v hiši, zasilni kaplaniji št. 25. v Cerkljah. Ker je pozno zvečer prišel, niso utegnili pohištva izložiti, ter mu postelj napraviti. Radi tega je v župnišču prenočil. Ponoči pa je hiša-kaplanija-zgorela, in siromak je bil ob svoje imetje. – Kjer je stala pogorela hiša, tam so l. 1872. tako imenovano »staro šolo« zgradili. Da bi se kaplan Žurbi nekoliko opomogel, ga dekretirajo na boljšo službo na Rako, a tudi tu ni imel sreče. Koze so ga spravile v večnost dne 15. junija 1858. Bil je izvrsten duhovnik, ki se ga stari ljudje v raški župniji še sedaj hvaležno spominjajo.

            Primož Zadrgal, kaplan od jeseni l. 1857. do svoje smrti dne 6. avgusta l. 1858., ko ga je pod zvonikom župne cerkve zadela kap. V Komendi se je rodil dne 9. junija l. 1813., mašnik pa je postal dne 6. avgusta 1842. Nekaj mesecev je čakal na službo, potem pa kaplanoval v Št. Gotardu do l. 1846., bil župni upravitelj na Dobovcu l. 1847., od tam gre za kaplana v St. Jurij pod Kumom. L. 1850. se preseli v Staritrg pri Poljanah ob Kulpi, kjer je ostal do l. 185., potem prišel na Vinico, l. 1855. v Podzemelj, od tam se preseli naposled v Cerklje.

            Luka Hiti, kaplan od jeseni 1858 do jeseni 1859. V Sodražici se je rodil dne 15. oktobra 1832, maštništvo pa je o zprejel dne 25. julija 1858., ter prišel na prvo službo v Cerklje, odšel pa v Vipavo ter bil ondi izprva kaplan, potem pa Baumkirschenthurnov beneficiat in provizorični vodja šole in katehet (l. 1859-70). Župnik je bil na Studenem pri Hrenovicah l. 1870-1871., pustil je župnijo in šel nazaj v Vipavo za beneficiata in kateheta l. 1871- 78. Naposled je oskrboval še kot kurat kaplanijo na Ustji v l. 1878-83., potem odšel v pokoj v Vipavo, kjer je dal svetu slovo dne 18. junija l. 1884.

            Anton Kacin, kaplan l. 1859.-1860. Idrijčan, roj. dne 21. januarija l. 1834., posvečen v mašnika v Ljubljani dne 20. julija l. 1860., ter prišel na prvo službo v Cerklje pri Krškem, odšel pa je v Tržič za kaplana, kateheta in provizoričnega šolskega vodja. Jeseni l. 1867. se je preselil v Idrijo za Lichtenturnovega beneficiata in kateheta in nekaj časa tudi za provizoričnega šolskega voditelja. L. 1889. pa je bil umeščen na Spod. Idrijo, katero je oladal do svoje smrti dne 23. junja . 1909. Za svoje zaslužno delovanje je prejel l. 1898. od cesarja zlati križec s krono, od škofa pa je bil meseca maja l. 1904. imenovan duhovnim svetnikom.

            Jakob Windischer, kaplan l. 1862-64. V Stražišču pri Kranju v šmartinski župniji je ugledal luč sveta pri »Zurgelnu« h. št. 103. dne 1. maja l. 1832. Oče mu je bil Kajžar Janez, mati pa Mica roj. Benedik. Mašništvo je ozprejel dne 22. julija 1856. Kaplanoval je v Spod. Idriji l. 1856-59., pri Sv. Trojici v Tržišču na Dolenjskem l. 1859-60., v Škocijanu pri Turjaku l. 1860-62, odtam prišel v Cerklje pri Krškem, odšel pa v Knežak l. 1864.-66., preselil se v Jesenice l. 1866-68., odtod v Velesalo, kjer je ostal do l. 1871. Bil je potem upravitelj pri sv. Magdaleni na Gorah poleg Idrije l. 1871-73., istotako na Vojskem l. 1873.-75. Zopet je kaplanoval v Vremu do sv. Jurija l. 1876., v Kranjski gori do l. 1877., v Križah pri Tržiču do 28. januarija 1881., ko je dovršil svoje potovanje in legel v hladni grob.

            Valentin Šarabon (Glej župnike spredaj!), kaplan l. 1864.-65. Bil je obenem tudi administrator.

            Lovrenc Bergant, kaplan l. 1865.-67. Rojen je bil v Št. Vidu nad Ljubljano dne 3. avgusta 1840., mašnik postal dne 30. julija l. 1865., ter prišel na prvo službo v Cerklje. Od tam se preseli na Dovje, a l. 1868. že pride v Radeče pri Zidanem mostu, kjer je ostal do l. 1876. Tega leta je bil umeščen župnikom na Dobovcu, kjer je pastiroval do l. 1885., ko se preseli v Gor. Logatec za župnika. Ondi pa mu je zapel mrtvaški zvon zadnjo pesem dne 10. novembra l. 1897. v slovo.

Vakatura kaplanije.

Od. l. 1868. do l. 1883.

            Janez Nemanič, kaplan od meseca avgusta l. 1883. do meseca septembra 1885., ko se preseli k sv. Trojici v Tržišču, meseca septembra l. 1886. pa na Bled. Metličan, rojen dne 7. septembra l.1855. Dovršivši gimnazijo in maturo v Novem mestu z odliko, puslušal je na Dunaju dve leti modroslovje. Popustivši Dunaj, vstopi v semenišče v Ljubljani, kjer ga kot 3. letnika posvetijo v mašnika dne 22. julija l. 1882. Naslednje leto pride na prvo službo v Cerklje. Z Bleda poda se bolehen v Ljubljano, da si okrepi zdravje, naslednjega leta pomladi pa postane administrator v Št. Ožbaltu, kjer je bil kmalo omeščen župnikom še istega leta, a ni dolgo vladal, kajti dne 11. marca l. 1890. je dal svetu slovo.

            Matija Erzar, kaplan od meseca septembra l. 1885. do 20. avgusta l. 1886. Na Poženku h. št. 21. pri Cerkljah na Gorenjskem je ogledal luč sveta pri »Kodranu« dne 5. februarja l. 1859., v mašnika maziljen pa je bil dne 25. julija 1885. Prva kaplanska služba mu je bila v Cerkljah na Dolenjskem, od koder se preseli v Škofjoloko za mestnega kaplana in kateheta. Dne 19. decembra l. 1888. odide od tam v Ribnico, sredi meseca novembra l. 1891. pa gre na Golo za župnika. Dne 25. aprila 1894. so ga umestili župnikom v Selcih, kjer je zgradil novo župnišče. Koncem meseca novembra 1900. je odšel v Semič za župnika in dekana. Zdravja ni prav trdnega, zato je prevzel Postojno, da bi bil bliže zdravniški pomoči. Vmeščen na Postojno je bil dne 11. januarja 1910. Tudi tukaj je predelal župnišče in župno cerkev presnažil.

            Janez Zupančič (Glej spredaj župnike!), kaplan od meseca avgusta l. 1886. do oktobra 1888. Od meseca septembra 1887. bil je obenem tudi župni upravitelj.

Vakatura kaplanije.

Od l. 1888. do l. 1896.

Viljem Mlejnik, Kaplan od meseca junija l. 1896. do srede maja l. 1897. Novomeščan, rojen dne 5. januarija 1871. posvečen v mašnika pa dne 25. julija l. 1895. Kaplanoval je izprva od jeseni v Staremlogu na Kočevskem, od koder pride meseca junija l. 1896. v Cerklje. Po11 mesečnem službovanju v Cerkljah, ga premeste na Vinico, a meseca septemra 1897. v Semič. Od tam gre meseca avgusta l. 1898. v Knežak, meseca februarja l. 1899. pride na Bloke, a že meseca septembra istega leta je bil ekspozit v Matenjivasi pri Slavini. Meseca julija l. 1901. je odšel v pokoj ter bival na Kureščku, da si ozdravi bolno glavo. Meseca novembra l. 1902. je prevzel ekspozituro na Gori pri Sodražici, katero je vodil do meseca septembra l. 1903., obolel na umu, odšel na Studenec, da se ozdravi, od l. 1904 pa živi kot valetudinarij v Trebnjem.

            Janez Gnjezda, kaplan od meseca avgusta l. 1898. do 10. maja 1900. Rojstni kraj mu je Jelični vrh v župniji sv. Magdalene na Gorah nad Idrijo, kjer je bil porojen dne 22. septembra l. 1871., mašnik je postal dne 25. julija l. 1895. Kaplanoval je najpreje v Spodnji Idriji do meseca februarja l. 1898, ko so ga poslali v Črni vrh nad Idrijo, kjer je obolel in bil začasno upokojen, potem nastopil službo v Cerkljah pri Krškem, odšel od tam za administratorjana Vojsko, kjer so ga dne 7. januarija l. 1901 umestili župnikom. Pastiroval je ondi do 1. avgusta 1908., ko je bil umeščen na župnijo v Vel. Dolini.

            Janez Sever, kaplan od meseca avg. l. 1900. do meseca sept. l. 1903. Rodil se je v Puštalu pri Škofji loki dne 15. maja l. 1875., posvečen v duhovnika pa je bil dne 17. septembra 1897. Kaplanoval je najpreje v Črnomlju do meseca avgusta l. 1898, ko se preseli v Čemšenik, o d tam pa pride koncem avgusta 1900. v Cerklje. Odšel je za ekspozita na Razdrto pri Hrenovicah. Ker je obolel, je bil začasno upokojen ter je bival pri sv. Lenartu od sv. Jurija l. 1905. dalje pri svojem bratu-župniku kor valetudinarij. Od tam je prišel zopet v službo in sicer v Boštanj meseca marca do julija l. 1906. Od tedaj se je zdravil v Kandiji poleg Novega mesta pri usmiljenih bratih, pozneje na Avstrijskem, kjer so ga navadili popolne abstinence, da je okreval. Meseca junija l. 1907. je prišel za kaplana v Predoslje, odšel pa meseca aprila v Žužemberk, od tam meseca novembra l. 1909 v Prečno. Kaplanoval je nadalje od meseca februarija do meseca avgusta l. 1910 v St. Jerneju, nato bil dekretiran na Dovje, a ni šel, marveč imel 2 meseca oddihljaja pri svojem bratu na Zalem logu, potem pa je bil kaplan v Mirni peči do meseca avgusta l. 1911. Takrat ga pošljejo v Preserje, kjer je ostal.

            Anton Lombar, kaplan od oktobra l. 1903. do junija l. 1904., ko je bolehen odšel v začasni pokoj, ki ga je zamenjal z večnim pokojem dne 28. junija l. 1904 na svojem rojstnem domu v Babinem vrtu, župnije Trstenik na Gorenjskem. Rodil se je dne 18. junija l. 1877., mašnik je postal dne 14. julija l. 1900. kot bogoslovec tretjeletnik. Ko je ob letu dovršil nauke, so ga poslali za kaplana v Žužemberk do l. 1902. Potem je služboval 1 leto v Postojni, kjer se je pri podružnici prehladil in jetiko nalezel, dne 1. oktobra l. 1903 pa je prišel v Cerklje. Bil je zelo nadarjen in spreten duhovnik, škoda, ko je tako mlad odšel pod zeleno rušo.

            Anton Kreč, kaplan od 24. avgusta l. 1904. do 6. septembra l. 1910. Odtod je odšel v Kranjsko goro, od tam pa ob novem letu 1912. v Šentjurij pri Kranju za kaplana. Rojen je bil v Trzinu, žup. Mengiš, dne 26. oktobra l. 1877., mašnik je postal dne 18. julija 1903. v 3. letu bogoslovja. Po dovršenem bogoslovju je prišel na prvo službo v Cerklje.

            Anton Vadnal, kaplan od 6. septembra l. 1910. Rojen v Borovnici dne 4. aprila l. 1876. je po končani maturi podal se na Dunaj študirat modroslovje. Po dovršenih naukih na vseučelišču bil je eno leto suplent na gimnaziji v Kranju. L. 1902. jeseni je vstopil v ljubljansko semenišče, in je bil sne 14. julija l. 1905. kot tretjeletnik posvečen. Meseca avgusta l. 1906. je nastopil svojo prvo kaplansko službo v Višnjigori, od tam pa je prišel dne 6. septembra l. 1910. v Cerklje pri Krškem.

 

IV. Novejši dogodki župnije.

Po smrti župnika Martina Končnik (22. oktobra 1891.), prišel je pisec pastirovat v Cerklje pri Krškem dne 9. novembra 1891. Navedimo nekatere važnejše dogodke, ki so se od tega časa nadalje pripetili v župniji.

            L. 1891. je bila lepa, suha jesen. Sneg se je šele prikazal po novem letu 1892.

            L. 1892. je razgrajala epedimija: škrlatica in diftenlika mej mladino. Veliko otrok je pobrala. Meseca oktobra istega leta pojavila se je griža, ki tudi odraslim ljudem ni prizanesla.

            L. 1893 začeli so ljudje po trtni uši vničene vinograde zopet obnavljati, s tem, da so zemljo regolali in ameriške trte sadili. Država je priskočila na pomoč z brezobrestnimi posojilom in brezplačnim ali vsaj za nižjo ceno oddajanjem ameriških ključev. Žal da te ugodnosti niso bili deležni nadarbinarji, ker so morali iz svojega žepa poravnati vse stroške, ako so hoteli nadarbinske in cerkvene vinograde obnoviti. Tako je župnik cerkljanski obnovil nadarbinska vinograda v Peklu in Malenskem vrhu, cerkvenega v Pirovškem vrhu in kaplanskega v Gazicah, to pa le polagama od leta do leta, umevno, ker mu je nedostajalo denarnih sredstev, da bi bil vse naenkrat obnovil.

            L. 1894. je bila silno dobra letina. Vsi poljski pridelki so bogato obrodili.

            L. 1895 je bila dolgotrajna zima, sneg je ležal od adventa do 25. marca. Sterneno žito (pšenica, rž in ječmen) je popolnoma pognjilo. Ko se je v marcu mesecu pričel sneg tajati, so nastale grozne povodnji.

            Tega leta dne 14. aprila je bil kakor po vsej domovini, tudi v Cerkljah silovit potres, ki je zlasti na cerkvi napravil mnogo poškodb, vsled česar je c. Kr. glavarstvo v Krškem dalo isto zapreti za 14 dni. Komisija pa se je prepričala, da so te poškodbe in razpoke nastale le na onih mestih, kjer je zagrebški potres l. 1880. pustil sledove, ter je na tistih zakrpanih mestih le omet odpadel. Dobilo se je 300 gld. potresne podpore, katera svota pa se je z dovoljenjem c. Kr. deželne vlade v Ljubljani za novo cerkev porabila.

            Istega leta (1895.) že preje, dne 31. marca, se je podrlo staro župnišče, ki je bilo sezidano, kakor se je že l. 1872. našel neki napis, l. 1587., ter bilo izprva kasarna za finančne stražnike, ki so ob meji hrvaški zalezovali tihotapce s soljo in tobakom. To staro poslopje je bil neki unikum duhovskih stanovanj, strašilen zgled za bogoslovce-novomašnike, ki so s strahom in trepetom pričakovali dekretov, bo li kateri njih tako nesrečen, da ga zanese osoda v službo v Cerklje na Dolenjskem.

            S kako težavo se je vendar enkrat posrečilo priti do novega župnišča, o tem bi se lahko spisale cele knjige. Pa molčimo o tem, tukaj zaznamujmo le nekaj suhih dejstev. Župnišče se je zgradilo konkurenčnim potom. Stalo je 9000 gd. Prispeval je patron, dekan dr. Jurij Sterbenc, 1636 gld 30 Kr., ostalih 7363 gld 70 Kr. župljani z 20 odstotno doklado na direktne davke. Stavbo je prevzel Adolf Gabrituk, lesni trgovec in posestnik v Brežicah, zidarska dela je izvršil Valentin Seagneti st., zidarski mojster na Vidmu pri Krškem, lesarska Josip Vogrinc iz Brežic, mizarska Herman Klobočar ravno od tam.

            Graditi se je pričelo po potresu-25. aprila, končano je bilo delo koncem novembra l. 1895. Župnik, ki je stanoval med gradnjo v Cerkljah h. št. 11., naselil se je 1. decembra i. l. v novem župnišču (Glej listine v župnem arhivu v Cerkljah VII. pod naslovom »Novo župnišče« l. 1894-95.)

            L. 1896. je bila jako mila zima. Ves čas so ljudje delali po vinogradih in s tem pospešili nove nasade z ameriško trto.

            L. 1897. dne 17. septembra je bil na Hrastji h. št. 10 ubit edini sin posestnika Antona Jurečič – Alojzij, star 22 let. Vaški fantje so bili nanj jezni, ker je bil silno močan in radi tega ponosen. Ko je zvečer na domači njivi koruzo pekel, - katera razvada je tukaj v obče vdomačena, so ga iz zasede ubili. Vsi obdolženci so po prestani kazni odšli v Ameriko. Nikomur ni bilo žal za njimi.

            Istega leta so se vršile državnozborske volitve. Vseh 19 volilnih mož cerkljanske občine je oddalo glasove za katoliško narodna kandidata (dr Krek, Pfeifer).

            L. 1898. bila je jako dobra vinska letina. Ljudje so se opomogli, kar je župnika nagnilo, da je začel misliti na novo cerkev. O tem pozneje.

            L. 1899. meseca avgusta bil je upokojen nadučitelj Simon Lomšek, ki je od novega leta 1858. neprenehoma služboval v Cerkljah. Službo organista je še nadalje opravljal.

            L. 1900. od 31. januarija do 7. februarija se je obhajal tukaj prvokrat ljudski misijon. Vodili so ga misijonarji - lazaristi iz Celja. Naval ljudstva je bil velikanski. Devet do enajst spovednikov je imelo ves čas dovolj posla. Veličastna je bila sklepna procesija na pokopališče, kjer se je ondotni veliki križ kot misijonski križ blagoslovil.

            L. 1900.12. in18. decembra so se vršile volitve v državni zbor, prvič direktno, ne po volilnih možeh. V Cerkljah je bilo oddanih v 5. skupini (dr. Šusteršič) štiripetine, v 4. skupini (Pfeifer) tri petine vseh glasov kandidatom kat. narodne stranke.

            L. 1901. dne 24. junija je v Velikem Mraševem pogorelo 19 gospodarjev z vsemi poslopji.

            Dne 12. septembra bile so volitve v deželni zbor. Kandidat katoliško narodne stranke je dobil tri petine oddanih glasov.

            L. 1902. od 12. do 19. marca bil je v Cerkljah drugi sv. misijon. Vodili so ga oo. kapucini iz domače provincije. Ob sklepu so se sprejeli prvi člani v fant. in deklišč. Marijino družbo. To leto je bilo mnogo dežja, zlasti v jeseni. Večkrat je Krka prestopila bregove in poplavila polje.

            L. 1903. dne 27. marca je na Gorenjih Skopicah 5 hiš zgorelo. Tudi gosparska poslopja je dotičnim posestnikom uničil ogenj.

            L. 1904. se je pričela že vendar enkrat graditi toliko zaželena nova župna cerkev. Že l. 1898. poslednjo pobinkoštno nedeljo, ko se je na prižnici oznanila cerkvena slavnost 50. letnega vladanja cesarja Franc Jožefa, je župnik omenil župljanom, da bi cerkljanska župnija najlepše proslavila cesarjevo 50. letnico, ako začne resno misliti na zgradbo prepotrebne cerkve. On hoče kar prostovoljne doneske nabirati in vsako nedeljo na prižnici objaviti, koliko se je nabralo. Kdor darovateljev noče imenovan biti, naj to izrecno pove. Že prvo adventno nedeljo je bilo mnogo prostovoljnih doneskov oznanjenih, temelj je položil Andrej Žarn iz Vel. Mraševa št. 25, ki je takoj odštel 2000 kron. Prispevki so redno prihajali, nekateri teden več, drugi teden manj. Že preje se je prihranilo zlasti iz prodane prostovoljne žitne bere nekaj tisočakov za stavbene namene nove cerkve.

            Treba je bilo misliti na načrt. Po nasvetih prof. Jos. Smrekarja in generalnega vikarja kan. J. Flis-a izdelal ga je nadinženir M. Kirchschlagen. Bil je odbran od škofijstva. A župniku se je zdel predrag in nepripraven. Posvetoval se je radi tega z mnogimi praktičnami veščaki, zlasti s stavbenikom Golograncam v Celju. Radi tega je bil prvi načrt izročen Kirchschlagerju naj ga premeni, da je prikladnejši in da bo stavba ceneja. Kirchschlager je ustregel ter proti majhnim doplačilom izdelal nov načrt, ki se je škofijstvu predložil in bil odobren. Prvi načrt pa se je prodal župnemu uradu v sv. Križu pri Kostanjevici, ker ga je lahko uporabil, ko je gradil novo cerkev z dolgom proti 60 letni amortizaciji.

            Med časom, ko se je načrt pripravljal (l. 1899-1903) pa je prebivalstvo domače župnije prav pridno vozilo in gasilo apno, drva za opekarno, dovažalo sviž in druge potrebščine.

            V l.1900 in1901. žgala se je opeka na Dolenjih Skopicah v opekarni posestnika Jos. Ferenčak-a. Stavbeni odbor je najel delavce, pripravil drva in nažgalo se je v teh dveh letih blizu 700 tisoč zidne opeke, ter strešne, kolikor je bilo potrebno za kritje cerkve.

            L. 1902. spomladi se je vsa opeka v Cerklje zvozila in složila na nadarbinskem travniku poleg stavbinega prostora.

            L. 1903. so se že vse potrebne predpriprave, zlasti komisije izvršile.

            L. 1904. dne 28. februarija oddal je stavbeni odbor zgradbo Valentinu Scagneti-ju ml., stavbeniku v Krškem. Za nadzornika stavbe se je privzel arhitekt Trumler iz Ljubljane. Dne 26. marca se je stavbeni prostor profiliral, premeril, veliki teden se je že deloma temelj kopal. Dne 6. aprila je opravil dekan dr. Schweiger zadnjekrat v stari cerkev sv. mašo, nakar se je začela izpraznjevati ter bila v treh dnoh podrta.

            Službo božjo smo obhajali deloma v stari zakristiji, ki smo jo pustili stati, deloma pri podružnici v Krški vasi. Delo je šlo srečno izpod rok. Župljani so rade volje vso vožnjo oskrbeli in težaška dela opravljali – vse brezplačno. Prvo leto – do 11. novembra 1904. je prišla cerkev pod streho, ter je bila tudi obokana.

            L. 1905. v zgodnji pomladi se je zgradba nadaljevala, ometavala, snažila, belila. Okna je omislil iz železa ključavničar Plemič iz Zagreba, umetni kamen z božjo mizo in vrata je oskrbel Miroslav Košriz od tam. Zgradila se je za presbiterjem škarpa, svet se okrog in okrog izravnal. Postavili so se v cerkvi za silo stari oltarji, in dne 3. decembra 1905. je dekan fr. Schweiger cerkev blagoslovil in prvo sv. mašo v njej daroval. Bilo je to prvo adventno nedeljo.

            L. 1906. meseca marca postavile so se v cerkev stare orgle. Pri tej priliki so se tudi nekaj popravile. – Klopi s 420 sedeži je napravil mizarski mojster Štefan Počivavšek iz Krškega. Narejene so iz hrastovega lesa, katerega so darovali v ta namen župljani. Isti mojster je napravil cerkvi tudi vrata. Ograjo na koru pa mizarski mojster Ljudevit Slanšek.

            Koncem avgusta 1906. postavil je podobar Jakob Campidell iz Grödna, takrat bivajoč v Beljaku na Koroškem, vse tri oltarje, prižnico in krstilnik za svoto 7810 K.

            Ivan Grossmayr v Wiltenu pri Jašbraku vlil je 4 nove zvonove, ki tehtajo skupaj2877 kgza 8342 K 60h, stare pa je naračun prevzel za 1273 K.

            Tako je nova cerkev polagoma za posvečenje dozorela. Dne 8. septembra 1906. jo je slovesno posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič ob asistenci 34 duhovnikov. Vložene so bile v oltar svetinje svetih mučencev Krizogona, Dionizija, Feliksa, Largija in Tacijana (Glej dokument v cerkvi!).

            Istega dne je knezoškof imel tudi kanonično vizitacijo in sv. birmo v novi cerkvi.

            L. 1907. 21. aprila je p. Avguštin Čampa, frančiškan iz Brežic blagoslovil nov križev pot (Glej listino v arhivu in cerkvi!), ki ga je cerkvi daroval Marko Kozlovič, trgovec in posestnikv Zagrebu. Blagi dobrotnik je nameraval za novo cerkev preskrbeti tudi lestenec, a ga je smrt prehitela.

            l. 1907. je pri državnozborskih volitvah dobil v Cerkljah kandidat S.L.S. 556, njegov nasprotnik pa 99 glasov. Volitve so se vršile 12. maja.

            Dne 29. junija istega leta je pričela poslovati v župniji Hranilnica in posojilnica po Rajajznovem sistemu.

            L. 1908. dne 23. februarija je bilo ustanovljeno »Slovensko katoliško izobraževalno društvo«.

            L. 1909. meseca oktobra se je ustanovil telodvadni odsek »Orel«. – To leto, kakor tudi prejšnje /1908) je bilo zelo veliko vina, kar je zelo kvarno vplivalo na prebivalstvo. Ker niso mogli vinogradniki radi obilnega pridelka vina v denar spraviti, točili so ga doma »pod vejo« prav po ceni. V vsaki vasi je bilo po več takih zasilnih vinotočev, ljudstvu se je s tem nudila prilika k pijančevanju. Tudi drugim slabim razvadam so te zasilne krčme po vaseh nudile priložnost, zlasti je mladina imela priliko za nedovoljene sestanke mej seboj.

            L. 1910. pa je bila peronospora, vsled katere je brstje po trtah se sušilo, grozdje odpadalo. Vinskega pridelka je bilo le prav pičlo, »pod vejo« ni bilo treba točiti, ljudstvo je bilo trezno.

            Celo to leto (1910) je deževalo, veliko sena se je pokvarilo, ker ni bilo vremena za sušilo.

            L. 1911. od 2. do 9. marca obhajal se je v tretjič sv. misijon. To pot so ga vodili: 2 očeta jezuita in 1 oče frančiškan. V prostorni novi cerkvi se je vse dostojneje vršilo, kakor preje dvakrat v stari, majhni cerkvi. Sklepne procesije z novim misijonskim križem se je udeležilo na tisoče ljudstva. Križ je napravil podobar Jakob Campidel za 390 K.

            Istega leta za velikonoč je pasar Ivan Kregar zagotovil novo monstranco. Veljala je 680 K. S tem je nekako dovršeno delo pri novi cerkvi. Vse skupaj: zid, streha, notranja naprava, zvonovi, sploh kar je novega, je stalo skupaj 90.559 K 70h. S prostovoljnim težaškim delom, z brezplačno vožnjo, s pripravo materiala v lastni režiji se je gotovo prihranilo nad 20.000 K. Kar je najbolj veselo pri tem, je gotovo dejstvo, da je vse plačano, in nima cerkev nikakega dolga. Ves čas zgradbe se ni pripetila najmanjša nezgoda.

            L. 1911. dne 13. junija je dobil pri volitvah v državni zbor kandidat SLS v Cerkljah 669 glasov, nasprotnik-liberalec 135. – Kakor je drugod bila je tudi tukaj v poletju 1911. dolgotrajna suša. Poljskih pridelkov je bilo malo, posebno za krmo je bila velika stiska.

            L. 1912. je bila topla zima, zgodnja pomlad. Dne 13. aprila pa je mraz (slana) veliko škodo napravil po nizko ležečih vinogradih in zgodnjem sadji. – Sterni je bilo še precej, a zelo smetiva, krompirja, koruze obilno. Vsled deževja je trto plesnoba (oidium Tuckeri) napadla, zaradi česar je pridelek bolj slab.

            L. 1912 dne 12. oktobra je imel knezoškof dr. Anton Bon. Jeglič v Cerkljah birmovanje in kan. vizitaciji. Pri tej priliki je imenoval župnika Antona Gabrič duh. svetnikom.

1913

Dne9. in10. februarija priredil je deželni odbor v stari šoli v Cerkljah kmetijski tečaj. Predavali so Skelicky, Humek, Vedernjak in dr. Podobnik. Udeležba od strani ljudstva velika.

To leto je bila zima jako mila. Žal, da je dne 23. aprila, pred praznikom sv. Jurija, zapadel sneg, nastal je hud mraz, ki je vse odgnalo cvetje pomoril. Posebno veliko škodo je napravil na sadju in po vinogradih.

Dne 30. junija popoldne je spodnji konec župnije zadela huda toča. Prizadete so zlasti vasi: Gorenje in Dolenje Skopice, Krška vas in Boršt.

Od 11.-13. avgusta priredili so župljani -nekaj nad 300- pod župnikovim vodstvom skupno romanje k Mariji Pomagaj na Brezje.

Hrvatsko-slovenskega katoliškega shoda v Ljubljani (od 24-27. avgusta) se ke udeležilo iz tukajšnje župnije nad 30 ljudi.

Deželnozborske volitve1. in9. decembra. V peti kuriji, ki je vodila dne 1. decembra, je dobil kandidat S.L.S. 496, nasprotnik 169 glasov. V kmečki kuriji dne 9. decembra oddanih je bilo za S.L.S. 438 za nasprotnika 86 glasov. Pripomniti je treba, da kandita S.L.S. nista napravila v občini Cerklje nikakega shoda, medtem, ko so nasprotniki dan na dan volilce vabili in po hišah agitirali.

1914

Huda zima nas je stiskala. Do sv. Jožefa (19. 3.) je ležal sneg. Ljudje so zelo bolehali.

Dne 28. junija sta bila v Serajevu umorjena prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga Zofija Hohenburška. Obča žalost vlada v župniji. Opravila se je slovesna zadušnica.

Dne 26. julija mobilizacija. Vojska! Avstrija Srbiji, Nemčija Rusiji, Francija, Anglija Nemčiji. Na eni strani Avstrija, Nemčija, na drugi Rusija, Anglija, Francija, Srbija, Črna gora. Kaj to?

Drugi dan –dne 27. julija- vpoklicanci odidejo. Jok žen, otrok, staršev itd. Iz župnije jih odide do 200, samo iz vasi Veliko Mraševo 35. V čast odišlim možem in fantom, da so do malega vsi sv. zakramente prejeli! Tudi škapulirje in svetinice so se jim dale.

Mostove v Krškem in na Vidmu so zastražili, najpreje ognjegasci in uniformirana meščanska garda, pozneje vojaštvo.

Kako žalostna je porcijunkula proti drugimi leti.

Dne 20. avgusta so umrli papež Pij X. Bog jih je rešil homalij!

Novi papež Benedikt XV. izvoljeni 3., kronani 6. septembra. Za umrlega sv. Očeta smo opravili slovesno zadušnico, v zahvalo za izvolitev novega pa sv. mašo z blg. in zahvalnico.

Meseca avgusta prihajajo iz bojišča na severu, iz Galicije žalostne vesti. Naši, ki so sprva prodirali, se umikajo. 11.-13. septembra bitka pri Grodeku. Rusi zasedejo Levov.

Prvi, za katerega smo do sedaj izvedeli, je umrl za domovino Anton Duhanič, 31 letni posestnik iz Velikega Mraševeka št. 34. Zapušča vdovo in 2 otroka stara prvi 4 let, 5 mesecev drugi. Bil je ranjen v Galiciji, umrl na Dunaju v neki vojaški bolnici dne 17./9.

Pri Grodeku je dne 11. septembra padel Milan Rudman iz Krške vasi št. 32, nadporočnik (aktiven) pri c.u.k 55. pešpolka…

Jesen je zelo bogata na sadju, zlasti sliv je veliko. Koliko bi še bilo sadja, če bi ga vihar, ki je divjal dne 23. julija t. l. ne bil toliko otresel.

Mnogo sadja so darovali farani za bolne vojake. V uršulinski samostan v Ljubljani (Rudečemu križu) smo odposlali 14 sto kil svežega sadja, večinoma sliv. – Tudi za dom so si ljudje mnogo sadja porušili, ker je prav prišlo zlasti mladini.

O vseh Svetih je izstopila Krka in Sava, nastala povoden je naredila škodo na ozimnici. Krška vas je bila pod vodo.

Pomanjkanje delavcev (moških) je občutljivo.

Iz bojišč nič veselih poročil. Rusi silijo čez Karpate na Ogersko. Ofenziva v Srbiji se je ponesrečila. Naši morajo zapustiti Belgrad. Veliko ujetih. Od nas dva mlada gospodarja: Franc Zlobk iz Gazic št 7., in Janez Žibert iz Boršta št. 11.

Ljudem je vedno treba spisovati družinske pole v svrho podpore – zdi se, da nekatere žene vpoklicancev neznajo prov gospodariti z denarjem. – Pozna se, da ni očetov doma, ker so otroci bolj samosvoji, kot preje. Tudi v šolo ne prihajajo redno.

Žalosten božič! Bog ve, kaj nam prinese bodočnost. O ljubi mir, sedaj te vemo prav ceniti, ko smo te izgubili!

V tem letu (1914) se je pokopališče popravilo – k sreči še pred izbruhom vojske. Kamenje, ki je vsled razpadlega zidu na nekaterih krajih oviralo kopati jame, se je porabilo za zid. Pridobilo se je tako prostora za kakih 100 mrličev. Radi pomanjkanja zidarskega gradiva smo na južni strani napravili žično ograjo, kar se dobro poda, ker je svet tam znižan za ograjo.

1915

15 januarija je odrinilo okoli 60 mož in fantov k vojakom. Bili so pri tako imenovanem prebiranji potrjeni. Razni letniki, ki prej še niso bili vojaki. Opravili so večji del v domači župn. cerkev spoved in prejeli sv. obhajilo.

            Meseca marca so pričeli po hišah žito popisovati v svrho rekvizicij za vojaštvo.

            Pripetilo se je, da so kterega razglasili za padlega (mrtvega). Pozneje se je izkazalo, da živi. Radi tega ni umestno, vsak slučaj v Kroniko zabiležiti, ampak na koncu vojske se bo sestavil imenik vseh župljanov, ki so padli na bojišču, ali umrli v bolnišnicah, bili ujeti, ali se pogrešajo itd.

            Z bojišča začetkom leta, prva da meseca, ni slišati posebnosti. Ruse so naši ustavili v Krpatih (dukla). 17. pešpolk je veliko trpel. Poroča se o mnogih mrtvecih in ujetnikih.- Na južnem bojišču med Srbi in našimi so praske ob Drini.

            Dne 19. marca padla je trdnjava Přemisl. Naša posadka je bila od sovražnikov obkoljena, od sveta odrezana, pošla so živila in morala se je prdati. Preje so še skušali naši izpasti, a sovražnik je bil premočan.- Pred prodajo so naši na povelje generala Kusmanck-a topove, streljivo in druge vojaške predmete uničili.

            Dne 4. aprila umrl je v vojaški bolnici v Zagrebu Oton Rudman, stotnik v c.n.kr. 53. pešpolku vsled ran, ki jih je dobil na južnem bojišču. Umrli je bil rojen dne 3. decembra1880 inje brat pri Grodcku padlega nadporočnika Milana Rudman.

            Začetkom meseca majnika proderejo naši in Nemci rusko bojno črto pri Gorlicah. Naša armada zmagoslavno prodira, oslobodi (vzame) Přemisl, Levov, mesto za mestom. Rusi se umikajo, skoraj beže, Galicija, Bukovina, se očistite sovražnika. Zvezne armade prodirajo dalje v Rusijo. Kaj se zgodi?

            Dne 24. maja nam napove vojsko naš »zvesti« zaveznik Lah. A še tisti dan napade avstrijska mornarica pod admiralom Hans-om laško obrežje v Adriji na mnogih krajih in prizadene sovražniku občutno škodo.- Ker naši niso bili pripravljeni na vpad Laha, morali so nekaj avstrijskega ozemlja popustiti, da so se na bolj krstih krajih laže sovražniku vstavljali. Naših vojakov je bilo ob Soči le peščica, večji del starih črnovojnikov in finančnih stražnikov. Na soško bojno polje je bil odposlan general pl. Bosvević, ki je Laha zadržaval ob njegovih napadih. Ta general si je v Karpatih pridobil nevenljivih zaslug za domovino, ker je Ruse zadržaval, da niso dalje mogli prodreti. Pod njim so se tukaj s početka bojev z Italijo odlikovali Slovenci, Hrvatje, zlasti Dalmatinci. Ker so Lahi vpadli tudi na Tirolsko, deloma Koroško, so bili Rusi precej razbremenjeni, začeli so se našim prodirajočim polkom ustavljati; iztrgali so jim sicer nekaj pridobljene zemlje, a zdatnih uspehov niso dosegli.

            Dne 10. oktobra odšli so v vojno službo osemnajstletniki (rojeni 1897) 25 jih je odšlo od nas, med njimi tudi cerkvenik Jožef Butara, medtem, ko je bil njegov oče Janez, tudi cerkvenik že vpoklican 26. julija 1914.

            V mesecu oktobru so zopet žito popisovali, najpred so vzeli od onih, ki so prostovoljno odstopili kolikor so ga imeli nad lastne potrebščine, s silo pa so pobrali tistim, ki so se ustavljali ali celo svojih shramb niso hoteli pokazati.

            Bogu bodi hvala, da je bila to leto dobra letina. Težko se je sicer obdelalo polje, a vendar je šlo. Kapak da žene in otroci mnogo trpijo.

            Medene možnarje, kovine zlasti baker, smo oddali v vojne namene.

            Za vojake se je napravilo mnogo papirnatih podplatov (776 so jih sami šolarji naredili). Nogavic, robcev se je precej darovalo. Pletli so se tudi slamnati šolni za vojake v strelskih jarkih.

Leto gre h koncu, vojni vihar buči dalje. Tam od Soče sliši se grmenje topov. To grmenje je bilo zlasti o Božiču grozno!

            Na južnem bojišču proti Srbiji se je pričela ofenziva 6. oktobra, 9. oktobra so zasedli Belgrad. 14. oktobra napove Bolgarija Srbiji vojsko. Srbi se umikajo, njih armada tava po pustih albanskih gorah.

1916.

10. januarijazasedejo naši Lovčen. 13. januarija zaprosi kralj Nikita za mir. Sovrazne vlade ga pregovore, češ naj izjavi, da se je prenaglil, odpeljejo ga v Italijo, pozneje v Francijo. Černagora se zasede.

            15. maja se je pričela naša ofenziva iz Tirolov. Dobro je šlo. Italijanov se polasti skrb, kaj bo z njihovo soško armado. Rusija je rešila Italijane, glasovita ofenziva Brusilova se prečne dne 4. junija.

            Naši so primorani vojaštvo premakniti za rusko črto. Rusi nam vzamejo bregove Dnjestra, Luck in Dubno. Dne 17. junija zasedejo že v tretjič Černovice, 30. junija vkorakajo v Kolosnejo italijanski vojskovodje. Caderna je že šestkrat poskušal vzeti Gorico, a bil je potisnjen nazaj. 9. avgusta še le se mu posrečilo vzeti in vkorakati v Gorico. Od 14-19. septembra je divjala Cadornova sedma ofenziva, od 9-13. oktobra osma. Prve dni novembra so naši ustavili deveto ofenzivo Lahov.

            Med temi dogodki je nam dne 27. avgusta napovedala vojsko Rumunija. Njena vojska (armada) je vpadla na Erdeljsko, vkorakali so v Braševo in Sibinj. Pa kmalo so bili Rumuni razočarani, ko jih je prijel Mackensen, Arz in Köver, od južne strani pa Bulgari. Pregnani so bili iz Bukarešte (6. decembra). Umaknili so se v Jaš v Moldavi. Rumunom so se pomagali Rusi vojskovati, a oboji so bili poraženi.

            Draganja se dan na dan bolj čuti. Usnja primanjkuje. Blaga za obleko se komaj še kaj dobi-po nezaslišanih cenah. Denarja je sicer dosti med ljudmi, a kaj pomaga, ko se ne more nič kupiti.

            Živina se rekvisira – in krona tudi. Upeljejo se različne »Karte«- za sladkor, za kavo (nadomestek), petrolej, na moko. A kaj pomagajo »Karte«, če pa blaga, oziroma živil ni. Naši trgovci, ki so pred vojsko nabavali blago v Brežicah, so kar naenkrat brez raznih potrebščin, ker promet iz Štajerske v »ožje vojno ozemlje« Kranjske ni dovoljen. Le vojaki, ki so nastanjeni v Brežicah, lahko prihajajo na Kranjsko kupovat živila.

            Dne 24. maja- na praznik Marije Pomočnice kristjanov, smo priredili (kakor je bila želja presvitlega g. knezoškofa, izražena v Škof. listu) izvenredno pobožnost: imeli smo procesijo, v kateri so dekleta M. D. nosila podobo Marije Pomagaj. Po procesiji je bila slovesna sv. maša. Udeležba je bila velikanska. Namen cerkvene prireditve je bil: zmaga in mir.

            V noči med 24-25. junijem je pogorela hiša- z gospodarskim poslopjem vred- posestnice Ane Kodrič iz Cerkelj št. 32 (31).

            Po padcu Gorice so prišli begunci tudi semkaj. 3 družine so se nastanile v Krški vasi, 1 na Zasapu. Tudi učiteljica Mozetič je pribežala v našo župnijo in je dobila izpraznjeno mesto na tukajšnji ljudski šoli.

            Letina je to leto bolj slaba, čudno ni, da ljudstvo pri rekviziranju tako toži.

            cečo četo se je nabirala v cerkvi za Rudeči Križ si za pohabljence kakor je odredil Kn. šk. ordinarnt.

            Mesca julija smo dobili za poljske delavce prve ujetnike. Bili so Srbi, še dosti dostojni in delavni ljudje. Eden teh, Milutin Bogdanović, se je dne 9. julija pri kopanju v Krki utopil in je bil dne 14. julija na pokopališču v Cerkljah pokopan.

            1. septembra so Srbe z Rusi zamenjali (veliko več ko Srbov so porazdeli med posestnike). Zdi se, da so Rusi bolj leni in svojeglavni, kot so bili Srbi.

            Dne 21. novembra umrl cesar Franc Jožef I. Žalne zastave vihrajo iz zvonika in drugih poslopij. Slovesna zadušnica se je zanj opravila.

            Nastop cesarja Karola I. pozdravili smo s slovesno službo božjo.

            Z laškega bojišča že zopet čujemo grom topov. Že tretji božič v vojni. Novi vladar je pripravljen skleniti mir, a kaj ko sovražniki miru nočejo.

            V raznih bitkah ob Soči je padlo več naših mož in fantov. Tudi ujetih je bilo nekaj. Imena teh se tudi iz istega vzroka ne navajajo, ker morda le še mnogi žive, ki so bili med mrtve prišteti. Navajam le en izgled: Franc Hiti, posestnik na Črešnjicah št. 62, je bil proglašen za mrtvega. Opravilo seje zanj mrtvaško opravilo. C. kr. sodnija v Krškem je uvedla zapuščinsko obravnavo. Kar naenkrat piše ženi, da je v bolnišnici in upa, da kmalu ozdravi.

1917.

Dne 8. januarija je vojaškvo snelo v župni cerkvi dva večja zvonova, pri podružnici v Krški vasi oba. Škoda za turnel in skrb, ki sem ju imel pri nabiranju doneskov za farne zvonove. Tretjo adventno nedeljo so prvokrat zapeli l. 1905. Vlil je vse štiri Grafsmayer v Wiltenu. Stari zvonovi so opuoščeni. Prigodi se, da stoletja župljani niso nič žrtovali- pa ohranili so svoje stare zvonove. Ubogo ljudstvo pa, ki si je v zadnjem desetletju tisoče in tisoče pritrgalo od ust in veseljestrmelo, kedar je čulo svoje zvonove, nima sedaj nič. Kajpak, tudi župnik je kriv, da so jih vzeli, ker ni za nič, ta in oni je ohranil saj večja zvonila. . .

            Dne 17. januarja je pričelo snežiti, kar na prej pada sneg.

            Dne 29. januarja grozen potres. Ob 9h20 m dopoldne se prvič strese, šipe žvenketajo, posoda se preobrača in pobija. Prvo nadstropje v župnišču je vse razbito, v cerkvi vse razmetano. Ob 10h 30m pride drugi, še strašnejši sunek, samo krajši je bil. Kar prvi sunek ni poškodoval, to je dopolnil drugi. V župnišču se je južni zid premaknil za10 cm. Hude razpoke nastanejo povsod, dimnik nad pisarno se je obernil, po tleh vse polno ometa. V cerkvi je strašen pogled. Pri vhodu leži v snegu desna krogla iz pročelja. Nad glavnimi vrati vse razpočeno. Pod svodi kupule same razpoke, ravno tako v obeh kapelah in v presbiteriju, po cerkvi polno ometa, peska, cementa. Desno okno v apsidi je razbito. Svečniki na velikem alturju leže na tleh. S stranskih oltarjev so popadali kipi svetnikov. Sv. Antonu Pad. in Jezusčku v njegovem naročji, kakor tudi sv. Barbari, je odbilo glave. Tudi tlak je poškodovan, sosebno pa zvonik, ki ga je nad glavnim vencem premaknilo za2 cm. Pročelje (fasada) je vse razpokano. Ob 11h 34m sledi tretji sunek, ki pa je bil slabejši od prvih dveh.-

            V Cerkljah je poškodovana bolj ali manj vsaka hiša, za cerkvijo in župniščem naj bolj šola.

            Središče potresa je bilo v Krški vasi, po mojem mnenju pri Krki št. 29. Posestnik te hiše –bila je pred 2 leti novo zgrajena- je naj bolj prizadet, njemu se je hiša in gospodarsko poslopje kar porušilo. Tudi sin bi se bil skoraj v podrtijah zadušil, ako bi ga umni sosedje ne bili rešili. Porušeno ni za stanovaje ne porabna so v Krški vasi še sledeče hiše: št. 6, št. 8, št. 31, št. 33, št. 25. Ostale hiše (številk v Krški vasi je 95) so vse več ali manj trpele, razen par lesenih koč je ostalo nepoškodovanih. Cerkev v Krški vasi je v presbiteriju vsa preluknana. Iz velikega altarja je vrglo sv. Fortunata na sredo cerkve, sv. Mohorja je pustilo v tronu.

            Za Krško vasjo so v župniji naj bolj prizadete Gorenje in Dolenje Skopice, dalje Boršt, Račja vas in Zupeča vas. V gornjem delu fare hiše niso trpele, razun kake neznatne razpoke ali pa kakega dimnika.

            Deželni predsednik grof Henrik Attems je že isto noč (od 29-30) prišel v Krškovas škodo si ogledat. V Krškivasi in na Skopicah se ljudje niso upali v poslopjih ostati, žalostno so se stiskali okoli ognjev, ki so jih zažgali-v tej zimi, snega čez koleno.

            31. januarija je prišel c.k. okrajni inženir ter je cerkev v Cerkljah »oblastno« zaprl. Tudi župnišče v prvem nadstropju se ni smelo uporabljati na južni strani.

            Dne 1. februarja smo se iz cerkve selili v staro šolo. Koliko sem trpel v tem snegu in prenašal razne reči iz cerkve – čisto sam!

            Dne 2. februarja (na Svečnico) smo imeli prvokrat službo božjo v stari šoli. Prostori vsi natlačeni. Bog ve, kako dolgo bomo v tem prognanstvu, v teh katakombah? Kaj je duhovnik, kaj ljudstvo brez cerkve!

            Istega dne (2.) prišel je v Krško vas potresno škodo ogledovat brat Nj. Veličanstva nadvojvoda Maks. Ogledat so si hodili s teku mesca razni učenjaki, strokovnjaki te potresne razvaline.

Prišli so dne 3. februarja vojaki-saperji, postavili so barake, prišli so drugi vojaki-delavci, ki so hiše podpirali, kjer je bilo vredno jih podpreti, druge pa podirali in gradivo na kup zlagali. V župnišču so tudi podprli vse sobe v I. nadstropji.

            Dne 7. februarja sta si prišla škodo ogledat deželni odbornik dr. Pegam in poslanec Zurc. Izročila sta župniku tritisoč kron, naj jih razdeli po previdnosti ko prvo pomoč najbolj potrebnim poškodovancem.

            V tej trdovratni zimi si ubogi ljudje ne morejo nič pomagati.

            Dne 19. februarja se je v Krškem konstituiral »pomožni odbor« za po potresu poškodovane v krškem okraju. V ta odbor je bil privzet tudi župan in župnik cerkljanski.

            Potresni sunki se ponavljajo. Že prvo noč (29-30. jan.) so nekateri našteli 25 sunkov. Učenjakom treba zmiraj odgovarjati, kdaj in kako se je zopet treslo.

            Dne 15. marca je odstopil, ali pa je bil odstavljen ruski car Nikolaj II. Prično se razne homatije.

            Na laškem bojišču se dalje borijo. Lahi sem pa tje nekoliko napredujejo.

            Meseca aprila prično popisovati razne parcele in kaj je na njih posejano, da bodo izračunali, koliko bo kmet pridelal in koliko mu bodo vzeli. Sliši se, da je za Kranjsko odločeno 40 tisoč kron kot nagrado tem »komisarjem«-popisovalcem, ki so navadno tako zveni »drückbergerju«, ljudje ki se zvijejo, da jim ni treba k vojakom.

            30. maja je imel pomožni odbor pod predsedstva deželnega predsednika pri glavartu v Krškem sejo. Deželni predsednik si je še enkrat ogledal Krškovas in Čatež.

            30. maj je znamenit radi jugoslovanske deklaracije v državni zbornici.

            Meseca maja in junija je bila splošna suša. Krme (sena) se je malo dobilo.

            Tudi meseca julija traja suša dalje. Letina si ne more odpomoči. Ne bo toliko živiža zrastlo, kolikor so ga »komisarji«-popisovavci percel naračunali. Je Eden višje gori, ki človeka račune prekriža!

            Dne 23. julija so se nastanile 2 »marškompanije« vojakov. Ena stotnija je Dunejčanov-Deutschmeistrov, pri drugi služijo Čehi. V župnišču so se nastanili trije častniki in njih sluge, na podu pa 48 Deutschemeistrov. Prišli so baje praprot žeti.

            Dne 24. julija –po prihodu vojakov- ni v celih Cerkljah niti ena kokoš jajce znesla. Veliko kuretine je zginilo.

            Deutschmeistri kradejo kot srake! V par dneh so vsa jabelka-popolnoma nezrela-oklatili. Jedo vedno, kamor gredo-vsi so enaki: častniki in pevrtaki. Ako bodo dolgo tukaj, bodo ves krompir in koruzo pokradli.

            V župnišču skačejo vedno gor in doli, ni ga miru in pokoja.

            Dne 24. avgusta so nas zapustili vojaki. Naželi so toliko praproti v enem mescu, kolikor bi jih en dan naželo 10 žensk.

            Dobro, da so šele 23. avg. pozno zvečer zvedeli, da gredo proč, drugače bi bili morda vsa slivova drevesa izrovali, polovica  nezrelega sadja pa so odnesli.

            Dne 20. avgusta bila je obravnava o popravi cerkve in župnišča: Navzoči so bili: okrajni glavar, petron dekan Schweiger, stavbeni notnik pri deželni vladi Jakuhe, vodja stavbenega potresnega urada v Krški vasi ing. Hupka in zastopniki občine. Sklenilo se je, da se s popravilom prične in navzoč tesarski mojster Simon Weinbacher iz Ljubljane prevzame delo po dnevnih cenah v režiji. Od župljanov in patrona se ne zahtevajo nikaki prispevki, plačali se bodo stroški iz stavbenga potresnega sklada oziroma naprosi se državo za podporo.

 

            Dne 12. septembra prično 4 zidarji popravljati župnišče, ker se ne more lesa dobiti za visoke odre v cerkvi radi zapora civilnega prometa na železnici. Poprava župnišča prične se od zgoraj: najpreje streha, dimniki, na vrsto pride vezava – 3 glavne vezi po dolgem, 3 po širokem in nekaj vmesnih vezij. Oddelek, ki loči oboje stopnice v podstrešje se mora podreti, ter se napravi nov iz betona. Tudi dva ščipilnika na hodniku I. nadstropja se podereta in nadomestita z betonskim. Strop v veliki sobi (obednica) in v predsobi nad vhodom se mora deloma nadomestiti z novim.- Preložiti se morajo 3 peči. Zidovje se zveže, razpoke zamažejo. končno se I. nadstropje prebeli. Vse to se počasi dela, vojaštvo, ki zidarjem streže, izvršujejo posivno rezistenco.

            Dne 20. oktobra pripeljejo prve 4 vozove lesa za odranje cerkve v notranjščini. Prično se popravljati najpreje obe zakristiji, nato presbiterij. Zveže se vsa cerkev, aprida spredaj na treh krajih, pročelje zadaj na dveh. Vojaki stavijo odre po celi cerkvi-zelo počasi, da se ne preženejo z delom.

            Dne 18. decembra je prišel pogledat, kako popravila napredujejo deželni predsednik grof Henrik Attems.

            Dne 21. decembra je popravilo toliko dozorelo, da smo v presbiteriju v ladji na sredi in v kapelah odre podrli, cerkev osnažili, za silo altarji okrasili, na sv. večer so se prenesli v cerkev sv. zakramenti in na sveti dan -božič- smo v cerkvi zopet z božjo službo pričeli. -Bog daj, da ne bi bilo treba nikdar več iz cerkve bežati!

            Na vojsko smo zadnje dni skoraj čisto pozabili. Lah je svoje ofenzive ponavljal – 12 jih je bilo – pri 13. jo je izkupil. Pri Tolminu je bila sovražna črta prodrta in bežali so Lahi do reke Piave in še dlje.

            Začetkom decembra se pogajajo z Rusi in potem z Ukrajino o miru. Nekoliko veselejši božič kot minula tri leta!

            To leto so ljudje zelo bolehali in umirali, gotovo je k temu potres veliko pripomogel. S zadnjim decembrom našteli smo  69 mrličev. Koliko jih je v vojski in po bolnišnicah umrlo! Rojstev samo 50, po.. 5 parov.- Zgubili smo v tem letu tudi tretji zvon (7./10).

1918.

Novo leto pričelo se je v znamenju hude zime, ki dne 7. januarja odneha. Nastopi milo vreme. Zidarji nadaljujejo popravila v cerkvi.

            Dne 7. januarja se sklene mir z Ukrajino.

            Dne 29. januarja nas je za obletnico zopet obiskal močnejši potres –ob 12h 20m-. Prišel je tokrat od nasprotne smeri, kakor navadno –od jugozahoda proti severovzhodu. Morebiti se bo potresni teritorij zravnal in bo nastal mir.

Dne 8. februarija se popravljanje cerkve v notranjščini dovrši.

            Dne 9. marca se podpiše mirovna pogodba z Rusijo. Če bo držala?

            Dne 26. marca nastane zopet huda zima, ki odneha 28. marca-na Veliki četrtek-božji grob zopet imamo. Velikonočno nedeljo 31. marca krasna procesija, kakor nekdaj, pred vojsko in potresom! Pri procesiji zapazimo tudi nekaj ruskih ujetnikov, ki so se povrnili v domovino. Šli so kar sami, brez kakega dovoljenja ali spremstva.

 

(Druga pisava)

            Dne 19. aprila ob 10h 27m zvečer (po novem času) močan potres, spremljan z bobnečim gromovjem. Škode ni povzročil.

            Dne 24. aprila, v dan sv. Jurija sv. birma. V oktobru in novembru je strašno po župniji gospodarila španska bolezen, ktera je spravila na drugi svet 30 župljanov.

1919.

Od 16. do 22. marca sv. misijon, ki ga vodijo pp. kapucini.

Dne 18. aprila, na veliki petek, ob koncu sv. opravila v cerkvi, je umrl v župnišču župnik in duh. svetnik Anton Gabrič, rojen 13. jun. 1862 v Leskovcu pri Krškem. Španska bolezen mu je vzela telesne moči in tako je po podaljšanem bolehanju vsled oslabelosti srca končal svoje zgledno in delavno življenje. Bil nad 27 let Cerkljancem vnet dušni pastir. L. 1895 jim je postavil novo župnišče. L. 1905 pa je z vzglednim sodelovanjem svojih župljanov sezidal novo župno cerkev, ktera je bila dne 8. septembra 1906 posvečena. Veliko dobroto jim je skazal tudi z ustanovitvijo hranilnice in posojilnice. Pogreb se je vršil dne 20. aprila, velikonočno nedeljo, ob 11. uri. Sv. mašo de die, med ktero so navzoči duhovniki peli oficij, je opravil domači kaplan Anton Vadnjal; po sv. maši mu je govoril v slovo župnik od Sv. Duha Jakob Žust; pogreb je vodil frančiškanski gvardijan iz Brežic p. Ananija. Naj bo zabeleženo, da so se nekateri vaščani skrajno grdo obnašali ob njegovi smrti. V župnijski kleti se jih nabralo precejšno število takoj po njegovi smrti in so ondi pili, celo iz kleti nosili vino, drugi pa kradli žito, orodje in drugo.

Dne 1. september je bil vmeščen za župnika v Cerkljah Jakob Žust, dosedaj župnik pri Sv. Duhu.

Celo leto je bilo deževno. Zato pridelki pišli. Peronospera je zelo poškodovala vinograde. V župnijskih vinogradih se je pridelalo200 lvina.

Dne 18. septembra se je udeležila dekl. Mar. družba velikega shoda vsega Posavja v Rajhenburgu.

1920.

O božičnih praznikih se je poklicalo zopet v življenje izobraževalno društvo, odslej zopet večkratna gledališka predstava v »stari šoli«.

Dne 18. jul. je bil izreden shod žena in deklet cele cerkljanske občine, kteri je zahteval splošno volilno pravico žen in deklet.

Dne 26. sept. v Leskovcu orlovski tabor. Veliko cerkljancev se ga je udeležilo.

Celo leto je bilo prav rodovitno. Vino izredno dobro. Pri volitvi v konstitunto dobila S.L.S. 228 glasov, soc. dem. 129 (republika!), samostojni 40, demokrat 8, komunisti 20 glasov.

1921.

V mesecu julija se prične s popravo nadarbinske hiše »stare šole. Priredi se prodajalna s skladišče za podružnico I. del. konsumnega društva. Stroški narastejo na 25.000 K, kar plača I. delavsko konsumno društvo, za to pa sprejme prodajalne prostore za dobo 10 let. Definitivna pogodba se sklene šele po doknčani dozidavi društvene dvorane.

Dne 4. septembra po jutranji božji službi se blagoslovijo prostori podružnice konsumnega društva. Pri obč. volitvah 5. maja S.L.S. 25 odbornikov, vsi nasprotniki pa 7. Dne 4. oktobra proti večeru je izbruhnil po otroku povzročen požar v vasi Hrastje. Vsled suše ni bilo vode za brizgalne, ktere so pripeljali iz vse okolice. In tako je bilo gašenje zelo otežkočeno; le en vodnjak je dal nekaj vode. Strašen je bil pogled na požar ko se je zvečerilo. Pogorelo je 10 gospodarjev, nekaterim prav vse. Uboštvo je bilo nepopisno. Dobri ljudje so pomagali kar so mogli ob tako slabi letini. Država je na posredovanje poslova Sušnika nakazala dar 80.000 K. Ogromni so dolgovi v ktere so sešli pogorelci.

V tem letu je vladala strašna suša. Od julija do konca oktobra ni bilo zdatnega dežja. Celo studenec pod župniščem, o kterem vedo ljudje, da se zlepa ne posuši, ni imel vode 2 meseca. V jeseni ni bilo mogče sejati. Po naročilu škofa ordinariata so se dne 23. okt., 22. ned. po binkoštih, po vseh cerkvah ljubljanske škofije opravljali molitve za tolikanj potreben dež. Bog je uslišal molitve, takoj v pondeljek je padel sneg in dež, in tako so ljudje čez 2 dni kar po snegu orali, ker so se bali, da jim zima prepreči jesensko setev. Vsled suše nepopisno pomanjkanje krme.

Dne 3. julija se je vršil v Cerkljah orlovski tabor za Posavje. Vas Cerklje vsa v zastavah. Vasi od Krške vasi do Vel. Mraševega so postavile slavoloke. Došla je godba iz Radeč in Šent Jerneja. Udeležba ljudstva tolika, da je bil velik prostor pred župno cerkvijo poln ljudej, ko je domači župnik ob 11 uri daroval sv. mašo pri oltarju postavljenem pri velikih vratih. Po sv. maši tabor, popoludne javna telovadba na župnijskem travniku »Ograjci«.

Dne 20. maja je odšel kaplan Anton Vadnjal po 10 letnem pastirovanju v župniji. Njegov naslednik Matej Tomazin je nastopil 20. junija.

1922.

Po smrti sv. očeta Benedikta XV. se je vršilo mrtvaško opravilo 30. januarja. Verniki so cerkev napolnili,

Dne 7. febr. zvečer je slovesno zvonenje oznanilo, da je izvoljen nov poglavar sv. kat. cerkve,- Pij XI. Ad multos annos!

Dne 19. marca, v praznik sv. Jožefa, praznovanje 20 letnice dekliške Marijine družbe, zjutraj skupno sv. obhajilo, pop. slovesni shod.

Dne 28. maja katoliški shod pri M. B. Dobrega sveta v Kostanjevici za leskovško dekanijo. Cerkljanski župljani so se ga udeležili v velikem številu, posebno pa vse kat. organizacije.

Koncem maja se je pričelo z gradbo mosta čez Krko. Delo je prevzel tesarski mojster Ant. Steiner iz Ljubljane za 800.000 K. Les je dobil iz Krakovega.

Leto je zopet prineslo sušo, ktera je učinkovala še huje kot v minolem letu. Pridelalo se je krme malo, otave ni bilo nobene. Malo je bilo krompirja, koruze, itd. Žito so v nekaterih vaseh uničile žuželke, da se še seme ni nazaj dobilo. Edin zdatnejši pridelek je bila ajda, ki pa se je opomogla po dežju koncem avgusta.

Od septembra dalje pa je deževalo, da so ljudje krompir kopali še o sv. Martinu. Dne 8. oktobra otvoritev novega mostu. Delo srečno dovršeno po prizadevanju gradbenega odbora in posebno njegovega tajnika kaplana Mat. Tomazina. Ob 10 slovesno sv. mašo daruje župnik od Sv. Križa, kteri ima zaslugo, da je prošnjo za državno podporo podpisala občina v Sv. Križu in tako most sprejela v svojo oskrbo, ker se je vseld nekterih hujskačov temu branila domača cerkljanska občina. Po sv. maši omenjeni gospod, Andrej Zupanc, izvrši blagoslov. Domači župnik pa v svojem govoru na mostu spominja Cerkljance in njihove sosede preko Krke na čase, ko so Rimljani imeli tu v bližini, kjer je sedaj Župeča vas, svoj most; torej opomina vreden dan, ko je konec približno 1500 letne neprijetne vožnje čez Krko na brodu. Popoldne velika ljudska veselica ob mostu.

V mesecu aprilu in maju se je popravila cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ktera je bila ob potresu l. 1917 zelo poškodovana. Vsa se je zvezala. Obnovila so stara zazidana gotska okna. Zmanjšati se je moral zato tudi nastavek vel. oltarja. Vse delo je stalo do 30.000 K. Do malega se je plačalo s prostovoljnimi prispevki. Dne 16. julija je g. dekan Al. Kurent cerkev blagoslovil in opravil službo božjo. Koncem opravila je divjal silen vihar, ki je podrl postavljene mlaje pri cerkvi.

Od 1. maja do 20. avgusta je slikal akad. slikar Kleinert svetišče župne cerkve. Naslikal je tudi oltarno sliko sv. Marka, ker je prvotna bila ponesrečena in pokvarjena. Med tem časom se je Božja služba opravljala pri oltarju Karmelske M. B. Vse delo je stalo 30.000K. Dne 12. avgusta se je presv. R. Telo preneslo v vel. oltar. Pri darovanju so župljani slikarju dali nagrado 4200K.

1923.

V mesecu marcu in deloma aprilu je akad. slikar dovršil veliko oltarno sliko Brezmadežne in sliko Srca Jezusovega.

Pri volitvi v narodno skupščino je v cerkljanski župniji dobila S. L. S. 367 glasov, vsi nasprotniki 45 glasov.

Dne 3. maja kan. vizitacija in birma.

Dne 22. julija izvršil blagoslov novega kat. doma presvetli škof Dr. Anton Bon. Jeglič. Pri cerkvenem opravilu in blagoslovu je pela »Ljubljana«. Popoludne isto društvo priredilo koncert v dvorani.

Koncem novembra je nagloma skopnel sneg, ki je padel po Gorenjskem in Dolenjskem. Narastla je Sava in Krka. Prva je prišla do Skopic in gor. dela Krške vasi. Druga je v noči prisila ljudi v spodnjem delu Krške vasi, da so morali bežati iz hiš. Po cesti v Krški vasi so vozili čolni. Studenec pod župniščem je bil po vodo. Ženske so prale na vrtu pod župnijskim kozolcem. Kdor je hotel priti čez cerkljanski most, se je moral tja do mosta peljati s čolnom in dalje od mosta skoro do Pirošice zopet s čolnom. Dne8. in9. decembra je voda v drugič narastla skoro do iste višine. Ljudje ne pomnijo tolike povodnji kot je bila koncem novembra.

Dne 27. maja se je vršilo praznovanje 25 letnice škofovanja pres. škofa A. B.

1924.

Dne 24. avgusta je priredila »Pevska zveza« koncert v »kat. domu«. Sodelovali so pevski zbori iz sosednih župnij.

Dne 25. marca, v praznik Oznanenja M. B. se je ustanovila Marijina družba za žene. Dekan leskovški g. Al. Kurent je sprejel v družbo 95 žena. Z ljubim Sinom blagoslovi družbo Devica Marija!-

Dne 31. avgusta, na angelsko nedeljo popoludne blagoslovil dekan leskovški temeljni kamen nove cerkve sv. Petra in Pavla v Vel. Mraševem. Škof. ordinariat je dovolil stavbo nove cerkve z odlokom z dne 16. avgusta 1924 št. 2672 pod pogojem, da se soseska Vel. Mraševo zaveže vzdrževati cerkev v dobrem stanu. Vaščani so to storili s podpisi na listini vloženi v temeljni kamen.

Dne9. in10. avgusta evharistični shod za dekanijo leskovško na Raki. Župljani cerkljanski so na predvečer žgali kresove in se z župnikom udeležili slovesnostij v velikem številu.

1925.

Dne 31. marca se otvori mlekarska zadruga. Svoje prostore je začasno dobila v župniški kleti.

Dne 1. novembra, v praznik vseh svetnikov, stopi v življenje apostolstvo mož. Do 200 mož in mladeničev pri mizi Gospodovi.

Dne 6. decembra, prvo nedeljo v mesecu slovesno blagoslovljenje nove kapelice presv. Srca Jezusovega v Črešnjicah. Na predvečer prinesli vaščani v velikem sprevodu in z mnogobrojnimi lučkami kip presv. Srca v župno cerkev. Po molitveni uri popoludne slovesni sprevod s kipom in petjem litanij v Črešnjice. Ogromna udeležba vkljub ostri zimi. Po blagosloviti kapele po p. Bernardu Jamar, guardijanu iz Brežic, govor domačega župnika, ki posveti vas Črešnjice najsv. Srcu. S to posvetitvijo se prične posvetitev družin po raznih vaseh.

Dne 31. decembra slovesna posvetitev človeštva Jezusu Kralju. Slovesnost zjutraj in zvečer.

1926.

Dne3. in4. oktobra se praznuje 700 letnica smrti sv. Frančiška Asiškega.

Na angelsko nedeljo, 29. avgusta, prva svetoletna procesija k Žalostni M. B. v Bušečo vas. Tja tudi druga in tretja. Četrta pa v Krško vas dne 31. oktobra, ko se prvič praznuje praznik Kristusa Kralja.

Dne 29. decembra se prične 5 dnevno slovesno praznovanje 200 letnice kanonizacije sv. Alojzija in Stanislava. Izredno velika udeležba; sv. obhajil 1600.

1927.

Dne 23. januarja volitve v oblastno skupščino, in sicer prvikrat v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev.

 

Od 24. do 27. februarja duhovne vaje za dekliško Marijino družbo. Voditelj P. Jožef Lapuh, gvardijan v Celju.

Od 16. do 19. marca duhovne vaje za mladeniško Marijino družbo. Govorijo sosedni gospodje z velikim uspehom.

Dne 19. marca, v praznik sv. Jožefa, se slovesno praznuje 25 letnica mladeniške in dekliške Marijine družbe. Pri slovesnem shodu se obojna družba posveti presv. Jezusovemu Srcu. Po cerkveni slovesnosti Marijanska akademija v Kat. domu.

Dne 7. junija je umrl nagloma vsled kapi bivši Cerkljanski kaplan Anton Kreč, župni upravitelj na Čatežu. Za upravitelja izpraznjene župnije bil imenovan cerkljanski župnik, ki je izvrševal to nalogo 3 mesece do prihoda novega župnika.

Dne 11. septembra volitve v narodno skupščino.

V jeseni vinski pridelek zelo pičel, vino pa izredno dobro.

V praznik zahvale, prvo nedeljo v novembru, se izredno slovesno posveti pres. Jezusovemu Srcu Župeča vas.

V praznik sv. Štefana isto stori vas Gor. Skopice.

1928.

Dne 5. maja kanonična vizitacija in birma po knezoškofu Dr. Ant. Bon. Jegliču. Ves dan dež. Pri odhodu v Krško obisk nove kapelice presv. Srca Jezusovega v Črešnjicah.

Dne 10. maja prično kopati fundament za Zdravstveni dom. Ljudje prispevali z brezplačnim dovozom gradbenega materiala. Župeča vas pa je dala brezplačno na razpolago ves gramoz in pesek.

Dne 17. maja, Vnebohod Gospodov se slovesno praznuje 30 letnica škofovanja vladike Dr. Ant. Bonav. Jegliča. Bog ga ohrani še na mnoga leta!

Dne 7.8. in9. septembra slovesna evharistična 3 dnevnica v vseh župnijah leskovške in videmske dekanije kot priprava na evharistično shod, ki se izvrši v Krškem z vso mogočo slovesnostjo in ob veliki udeležbi vernikov dne 9. septembra. Cerkven govor govoril Dr. Cukala iz Maribora pred župno cerkvijo. Istotam na zborovanju govorila oblastni predsednik Dr. Marko Natlačen in prosvetni šef Dr. Capuder. Po popoldanski slovesni procesiji sklepni govor arhidijakona dr. Tomaža Klinarja. Adveniat regnum tuum evharisticum.

1929.

S Svečnico se začne tako huda zima, da ljudje take ne pomnijo. Krko je pokril tak led, da so ljudje hodili, na nekaterih krajih celo vozili čez njo. Čudovit je bil pogled na Savo in Krko pod Čatežem. Vse v ledu. Velika je bila škoda na sadnem drevju; orehi bili za to leto popolnoma uničeni.

Dne 6. januarja se vrši gospodarski in zadružni tečaj. Udeležba velika.

Dne 15. septembra, praznik žalostne Matere Božje, slovesni sprevod v vas Gazice s kipom žal. M. B. Ondi blagoslovi domači župnik novo lično kapelico, ktero so postavili vaščani. Največjo zaslugo pri tem delu ima posestnik Janez Ignoti. Župnik od Sv. Križa Andrej Zupanc obrazloži v svojem govoru pomen nove kapelice. Ljudje hočejo vedeti, da je v tej vasi nekdaj stala cerkev žalostne Matere Božje. Zato so od davnih časov želeli imeti vsaj kapelico v čast Kraljici mučencev. Ta želja se je ta dan izpolnila. Umevno je, da vaščani kapelico lepo zaljšajo in prednjo radi molijo.

Dne 1. decembra se prične gospodarski tečaj in traja do 28. februarja 1930. Pri pouku ob nedeljah od 8. do 12. ure in ob četrtkih redno 70 mož in mladeničev.

Zdravstveni dom v tem letu dograjen in otvorjen binkoštni ponedljek.

1930.

Dne 19. marca praznik sv. Jožefa, od sv. Očeta določen kot opravni dan, ko se moli za nesrečno v solzah in krvi trpečo Rusijo. Slovesno spravno daritev opravi na ta praznik namestnik Kristusov na grobu sv. Petra in prosi Boga za usmiljenje. Z njim se združi krščanski svet in kliče pomoči iz nebes veliki Rusiji.

Dne 6. aprila, tiha nedelja, izredno slovesen dan za župnijo. Na predvečer pripeljejo pred župno cerkev dva nova bronasta zvonova. Pomožno škof Dr. Gregorij Rožman izvrši pred drugo božjo službo konsekracijo in govori nato v cerkvi o pomenu zvonov. Po božji službi potegnejo zvona v zvonik, iz kterega so prej odstranili jeklen zvon, ki je 9 let prav zvesto izvrševal svoj poklic, nato pa se je moral preselit v zvonik še nedograjene cerkve sv. Petra in Pavla v Vel. Mraševem. Isti dan se pripelje v Cerklje na povratku iz Ljubljane nadškof zagrebški Dr. Ant. Bauer, da obišče v župnišču škofa Dr. Gregorija Rožmana. Tako sta bila ta dan v Cerkljah dva škofa, ki sta se dala v družbi sosednih duhovnikov slikati pred cerkvijo.

Dne 29. maja, Vnebohod Gospodov, se slovesno praznuje 80 letnica knezoškofa Dr. Ant. Bon. Jegliča. Še na mnoga leta!

Dne 26. oktobra, praznik Kristusa Kralja, se vrši v Cerkljah tabor katoliške akcije za župnije ob Krki. Zjutraj in ob 10 uri govori v cerkvi vseučeliški profesor Dr. Matija Slavič. V »Kat. domu pa govorita Dr. Natlačen in Dr. Basaj. Zavoljo velikega dežja je bila udeležba iz sosednih župnij neznatna. Vendar so domači župljani napolnili veliko dvorano.

1931.

Ljudsko štetje. V ( ) se zabeleži število prebivalcev l. 1921.

 

Dne 25. maja, binkoštni ponedeljek v Cerkljah tabor dekliških Marijinih družb za doljni del leskovške dekanije. Cerkveni govor župnika Franca Frančiča iz Bučke je prepričeval udeleženke, kje morejo najti pravo in resnično veselje. Na odru pred cerkvijo so nastopale in govorile članice iz posameznih župnij. Lepo uspeli tabor, ki ga je pozdravljala vas Cerklje s svojimi zastavami, je počastil tukajšni učitelj z vprašanjem: »Zakaj vendar vlačijo skupaj te babe?« Prejel je ta inteligent na zborovanju zaslužen odgovor.

Dne 30. avgusta se začne in traja do 6. septembra sv. misijon za 25 letnico posvetitve župne cerkve.

Vodijo ga lazaristi od Sv. Jožefa nad Celjem in sicer svetnik Alojzij Šohar kot voditelj; Selič in Kolarič. Ob sklepu procesija z Najsvetejšim mimo »Zdravstvenega doma«.

Dne 8. novembra volitve v narodno skupščino. Kakšna priprava na nje! Shodi po vaseh pod varstvom orožnikov. Kaplan Tomazin, bivši oblastni poslanec, aretiran na Raki in prepeljan na sresko načelstvo v Krškem. Ker ni mogel do 10. ure priti domov, je naprosil v Krškem župnika Filepiča da je opravil tu namesto njega službo božjo. Diktirali so mu v Krškem kazen 20 dni zapora in 2500 Din globe. 3 dni pred volitvami so ga razrešili dolžnosti učitelja na tukajšni šoli. Razrešitev utemeljuje s trditvijo, da je v šoli govoril o volitvah. Toda niti otroci niti njihovi starši niso o tem nič vedeli pred sodiščem. In vendar proglasi najvišja inotanca razrešitev za nepreklicljivo. Po takih in podobnih pripravah se mora vedeti, kakšne so bile volitve. Takoj po prvi sv. maši je avto pred cerkvijo, da pelje ljudi na volišče. Celi dan vozijo avtomobili ljudi skupaj. Koliko groženj in obljub! In kaj po volitvah? Rezultati v posameznih občinah ostanejo neznani. Kaplan Matej Tomazin je k sreči 2 dni pred volitvami odšel v Ljubljano, sicer bi bil najbrže to nedeljo preživel v zaporu. Po volitvah se je vrnil, pa radi varnosti zopet zapustil Cerklje. V soboto pred 1. adventno nedeljo se je zopet vrnil. Pa glej! Takoj naslednje jutro čeje, da ga hočejo aretirati pred 10 uro. Zato takoj odide na skrivnem čez župnijski vrt na most  in dalje do Kostanjevice z vozom potem z avtom v Novo mesto.In tako pride v škof. zavode v Št. Vidu nad Ljubljano. Med tem pride na občinski urad konfinacijski odlok, ki mu določuje bivanje v Cerkljah pod policijskim nadzorstvom. Dekreta pa mu ne morejo dostaviti. Zato vedno popraševanje orožnikov kje da biva. V Št. Vidu izve, da ga čaka še kaj hujšega. Zato pobegne na Koroško in biva 14 dni pri župniku Špornu v Rebrci. Misleč, da se sme za božične praznike vrniti domov, pride na ljubljanski kolodvor, da ni varno vračati se v Cerklje. Zato ostane po naročilu ordinarija v škof. zavodih do 25. februarja, ko izve, da je oblast razveljavila konfinacijo sreskega načelnika kot nezakonito. Neko noč pred novim letom je nekdo vrgel kamen v stanovanje šolskega upravitelja. Posledica je bila aretacija cerkvenega ključarja Špolarja, ki pa se je seveda kot nedolžen vrnil domov čez 2 dni. Vas Cerklje pa je imela več kot en teden čast gledati mnogoštevilno orožništvo, ki je noč in dan varovalo šolskega upravitelja, po hišah in vaseh pa zaman iskalo storilca.

V maju se je vršil gospodinjski tečaj v »Kat. domu« pod vodstvom Nenčke Odlasek.

V praznik presv. Trojice je domači župnik blagoslovil »Zdravstveni dom«.

1932.

Zima izredno dolga. Na velikonočno nedeljo, 27. marec, še vsepovsodi sneg. Procesija ob kupih snega. Na prižnici je župnik izrazil voščilo, naj bo to velikonoč, ki jo praznujemo v ledu in snegu, tem lepša pomlad v dušah župljanov.

Po velikonočnih praznikih sneg polagoma izginja.

Dne. 5. junija, nedelja presv. Srca Jezusovega, slovesen sprejem 141 mož v novoustanovljeno Marijino družbo. Sprejem izvršil dekan Josip Anzič, objednem blagoslovil novo zastavo mladeniške Marijine družbe. Zastavi je kumoval Dr. Anton Megušar, odvetnik v Brežicah. Po sprejemu mož v družbo se je splošno govorilo po župniji, da še nikdar ni bilo tako lepo pri popoldanski božji službi kot ono prvo nedeljo meseca junija. Po sprejemu se je dala nova družba slikati. Vivat, ereseat, floreat!

Zaradi shoda kandidatov nove družbe je bil kaplan Matej Tomazin pri preskem načelstvu obsojen na 500 Din. Po raznih dokazih, da je bil omenjeni shod cerkvena zadeva, je bil kaplan oproščen. Župnik se je bil službeno pritozil zoper obsodbo. Ker pa pritožbe ni kolekoval in na zahtevo ni plačal kolekovine 17 Din., mu je občina zarubila 3 kokoši. Cel dan so čakale živali v kurniku pred župniščem, da jih obinaski sluga proda na javni, prejšnjo nedeljo pred cerkvijo napovedani dražbi. Toda kupca ni bilo, in tako so kokoši ostale pri župnišču, presko načelstvo pa bo moralo kako drugače ukreniti, če bo hotelo dobiti za koleke 17  Din.

Dne 17. julija blagoslovi kaplan Tomazin v Krški vasi novi gasilski dom. Vaščani so se prej zavezali, da ta dan ondi ne bo plesa. Kolikor je znano, so besedo držali.

Dne 2. 3. in 4. septembra se za obletnico misijona vrši slovesna evharistična 3 dnevnica. Vsaki dan 3 govori raznih sosedov. Na angeljsko nedeljo, 4. septembra, po Avemariji veličastna procesija z Najsvetejšim po vasi, ki je vsa v lučih, balončkih in svečah. Vsaka vas gre v sprevod za se. Pridružijo se verniki iz sosednih župnij. Izreden učinek je imelo ljudsko petje, ko je vsaka vas pela za se. Po procesiji posvetitev župnije presv. Srcu Jezusovemu. Ta nočna procesija bo ostal zupljanom v vednem spominu. Splošna je bila sodba, da tako lepo še ni bilo nikdar v Cerkljah.

Vso leto izredno huda suša. Seno in detelja sta dala samo slabo prvo košnjo. Koruze skoro nič, ajde nič, drugih poljskih pridelkov skoro nič. Teko slabe letine ljudje ne pomnijo. In to v času najhujše denarne krize. Posojila ljudje ne morejo več dobiti. Vlagatelji morejo ob začetku leta dobiti v hranilnici tedensko 200 Din, pozneje je malo kteri tako srečen, da dobi v hranilnici kako malenkost za  največje potrebe.

Živina, prašiči nimajo cene. Kje naj dobijo ljudje denar, da kupijo koruze, plačajo davke itd.

Ob nedeljah razglaša občinski sluga prodaje za davke, pa ljudje teh razglasov niti poslušajo ne, da mora sluga klicanje ustaviti.

V adventu prestavijo organista Alojzija Jakliča kot desinfektorja v Kočevje. Odide in pusti tu svojo družino v zaupanju, da se bo kmalu vrnil. Pač mu niso bili naklonjeni proticerkveni mogočnjaki.

1933.

Gospodarska kriza vedno hujša. Denarja med ljudstvom vedno manj. Uboga načelstva pri hranilnicah!

Cele procesije brezposelnih. Najbolj pa so nadlegovana župnišča.

Dne 2. maja zjutraj se je raznašala po Cerkljah in okolici novica, da je nekdo vrgel bombo v stanovanje šolskega upravitelja Kabaja. Orožništvo je preiskovalo celo dopoldne, tiralo v šolo zdaj tega zdaj drugega vaščana, jih zasliševalo ondi.

Še le popoludne je izsledilo kot krivce 3 fante, med kterimi je imel eden šeče 16 let. Seveda se vse 3 gnali v Krško vas in potem v zapor v Krško. Oni, ki so ga imeli za največjega zločinca, je nosil ono bombo. Bilo je to c.1 meterdolgo poleno, v ktero so nabili nekaj smodnika, da se je to strašilo razletelo in napravilo nekaj straha, pa nobene škode. Kmalu so prijatelji upravitelja Kabaja želeli, da bi bil kaplan Tomazin nagovoril one 3 fante k temu dejanju. In tako je prišla nedelja 21. majnika, ko se je oznanila škofova vizitacija in birma v praznik Vnebohoda Gospodovega. Tomazin je imel popoludne šmarnice v Krkški vasi. Med tem so orožniki zastražili cerkev in čakali nanj. Ko pride iz cerkve, mu komandir Valenčič pokaže zaporno povelje, podpisano od sodnika Eržena, in mu napove aretacijo. Peljejo ga v stanico, kjer si je dal prinesti večerjo in naročil voznika v Krško. Nato ga spremlja 7 orožnikov skozi Skopice in druge vasi v Krško. Ob večernem mraku je že imel za stanovanje neko smrodljivo pralnico. Omeni se še, da je nekaj ljudij hitelo za tem čudnim sprevodom. Toda puškina kopita so jih pognala nazaj. Naslednje jutri je župnik opominjal ljudi pri šmarnicah, naj ostanejo mirni in naj bodo prepričani, da se kmalu dokazala nedolžnost zaprtega kaplana. Uzrok aretacije so bili on fantje oziroma samo dva, ki sta začela pod pritiskom drugih izjavljati, da jih je kaplan Tomazin k temu napeljal. Po 10 dnevnem zaporu v Krškem so ga prepeljali k okrožnemu sodišču v Novo mesto, in sicer v avtu s premstvom orožnikov. Isti dan so tja po železnici odpeljali zaprta fanta. Po preteku 8 dni sta fanta pred preiskovalnim sodnikom preklicala svoje trditve. In tako je bil kaplan Tomazin izpuščen na svobodo.

Dne 23. julija dvojna srebrna sv. maša v župni cerkvi. Zjutraj jo je daroval profesor Franc Omerza iz Župeče vasi. Govoril mu je dekan Anžic iz Škocijana. Ob 10 uri pa je stopil pred oltar kot srebrnomašnik Janez Vodopivec iz Krške vasi in sedaj župnik v Št. Juriju pod Kumom. Besedo božjo je govoril P. Friderik Zalar iz Brežic. Prvi je zbral svoje sorodnike in prijatelje v hiši svojega svaka Horžen. Drugi se je po službi božji odpeljal k svoji sestri v Leskovec.

V spomin 1900 letnice odrešenja se priredi ob angelski nedelji slovesna evharistična 3 dnevnica. K sklepu zvečer veličastna rimska procesija z Najsvetejšim. Po naročilu sv. Očeta je bila za ta jubilej že 6. aprila slovesna sv. ura.

Dne 8. septembra tabor Marijinih vrtcev v Rajhenburgu. Iz 14 župnij se je zbralo okrog 2500 otrok. V kratkem govoru jih je opominjal župnik iz Cerkelj v kakšno svetišče –v baziliko- so prišli in čemu so prišli. Prelep prizor v baziliki in zunaj pri zborovanju! Še posebno so sijaj tabora povikšali mnogi okrašeni vozovi. Bilo jih je nad 60.

Otročiči, o Marija Mati, sprejmi v usmiljeno srce!

 

1934.

 

V zahvalo za ustanovitev presv. Rešnjega Telesa in mašništva v sv. cerkvi ter v zadoščenje za vse žalitve, ktere je trpel Zveličar v zakramentu svoje ljubezni tekom 19. stoletij, se opravi po naročilu sv. Očeta molitvena ura za duhovnike dne 15. marca zjutraj, za vernike pa na tiho nedeljo, 18. marca popoludne.

Koncem postnega časa in velikonočni ponedeljek se uprizori »Škofjeloški pasijon«. Vselej dvorana nabito polna. Prihajali so ljudje iz sosednjih župnij. Za domačine predstave ob večerih. Igralcev do 100.

Dne 29. junija, praznik sv. Petra in Pavla ap. slovesna blagoslovitev nove podružne cerkve v Vel. Mraševem. Blagoslovni obred izvrši Mraševski rojak Franc Zorko, župnik v Kamni gorici. Med obredom v cerkvi govori zunaj dekan Anžič. Po blagoslovitvi opravi blagoslovitelj prvo sv. mašo z asistenco v novi cerkvi. Najsvetejše ostane ondi 3 dni. Naslednjo nedeljo pride tja svetoletna procesija od Sv. Križa. Tako se je spolnila želja vaščanov postaviti novo cerkev. Žrtvovali so veliko, priredili veselice v korist zgradbi. Tako so dosegli, da po dokončanem delu ni bilo nobenega dolga in je ostalo v blagajni nekaj tisočakov.

Sv. Peter in Pavel bodita varuha in priprošnjika vasi Vel. Mraševo in vsej cerkljanski župniji!

Ob 15stoletnici odrešenja sv. leto. 1. procesija 14. oktobra v Vel. Mraševo, 2. procesija 21. okt. v Krško vas in 3 procesija 14. novembra v Bušečo vas.

Dne 28. oktobra praznik sv. G. J. Kr. Kralja, slovesnost nove sv. maše P. Leonarda Bogolin. Rojen v Ameriki, kamor so odšli njegovi stariši l. 1900. Frančiškanska provincija ga je poslala v Maribor, da se tako v Sloveniji usposobi za dušno pastirovanje med slovenskimi izseljenci v Ameriki. Ker ima veliko sorodnikov posebno v Skopicah, je bila po sv. maši dvorana Kat. doma polna svatov. Govornika P. Kazimira Zakrajšek, župnika pri Sv. Cirilu in Metodu v Ljubljani, je radi njegove bolezni nadomestil kolikor je mogel, mladi P. Kornelij iz Ljubljane. (Gorše)

Dne 7. septembbra so pokopali v Krškem vp. župnika Janeza Reiner. Pokojnik je s svojim vplivom pri +gospej Hočevarjevi veliko dosegel za cerkve, šole in razne dobrodelne zadeve. Tudi cerkljanska šola ima v veži vzidano spominsko ploščo Josipini Hočevar kot svoji dobrotnici. Bog bodi plačnik njej in župniku Reiner! Po smrti Nj. Vel. kralja Aleksandra dne 9. oktobra je zvonilo prvi dan vsako uro 5 minut, pozneje 3 krat na dan. Sv. opravilo je bilo v cerkvi v dan pogreba in 30. dan (šol. sv. maša). Mrtvega kralja je v Zagrebu pozdravilo do 100 župljanov s kaplanom Tomazinom na čelu.

Duhovna priprava na evharistični kongres se prične v praznik Kristusa Kralja, nadaljuje se posebno od pričetka adventa dalje.

Od 21. do 24. decembra duhovne vaje za mladeniče kot priprava na evharistični kongres. Voditelj: Ignacij Kunstelj, kaplan v Škocijanu.

 

1935.

 

Od 30. januarja do 2. februarja duhovne vaje za može. Voditelj: dekan Josip Anžič.

Od 26. februarja do 1. marca duhovne vaje za žene. Voditelj: Ivan Frančič, župnik na Bučki.

Od 23. do 26. marca duhovne vaje za dekleta. Voditelj: Franc Golob, župnik v Kostanjevici.

Od 12. do 15. aprila duhovne vaje v Krški vasi za domačo vas. Voditelj: Janez Hladnik, kaplan v Kostanjevici. Prvi večer govor za otroke, ob 1/2 8 Pridi Sv. Duh, uvodni govor. V soboto govor zjutraj, ob 1/2 3 pop. za žene in dekleta, zvečer za vse.

Cvetno nedeljo 4. govori. V ponedeljek sklep. Vaščani so se skoro vsi udeleževali; bila je splošna zadovoljnost. Bog se usmili, zapuščene Krške vasi!

»Kristus kraljuj, Kristus zmaguj, v hostiji sveti nam gospoduj!«

Tako poje vsa slovenska domovina ob veličastnem evharističnem kongresu v Ljubljani. Dne 28. junija, praznik presv. Srca Jezusovega, ga oznanijo ob 6 zvečer zvonovi. Ker je med tukajšnim ljudstvom vedno večje pomanjkanje in ljudje ne dobijo denarja iz hranilnice se mora večina župljanov kongresa udeležiti samo v duhu. Samo 17 otrok se udeleži mladinske slovesnosti na stadionu. Med odrastle se razproda 150 kongresnih knjižic in znakov. Med sklepno procesijo v Ljubljani se zberejo župljani in napolnijo župno cerkev ter se z molitvijo in petjem v duhu pridružijo evharističnemu slavju v Ljubljani. Tako spričajo svojo vero in pobožnost do presv. Evharistije ob času, ko največ družin niti dinarja nima več.

28. julija se praznuje zahvalni praznik za srečno dovršeni evh. kongres in njegove milosti.

15. avgusta-praznik Vnebovzetja M. B. – slovesni dan 25 letnice odloka Pija X., o zgodnjem sv. obhajilu otrok. Svetovno sv. obhajilo otrok, pa tudi vernikov, ki so bili deležni zgodnjega sv. obhajila.

29. avgusta tu tabor –prosvetni tabor- obnovi se prosvetno društvo, ki ga je zatrl režim J N S.

V letu 1935 – 1. majnikovo soboto- je pritekla v Cerklje voda iz »Izvira«. Tako je vsaj deloma obnovljen vodovod, ki so ga imeli Rimljani iz istega studenca v mesto Neviodunum.

 

1936.

Dne 3. marca tu tabor za pospeševanje ljudskega petja. Voditelj Dr. Kimovec, stolni kanonik in dekan. Udeležijo se duhovniki in organisti. Od 9 do 10 ure vaja v petju. Ob 10 sv. maša z ljudskim petje. Po sv. maši pete litanije M. B. Potem predavanje v »Kat. domu«. Tabor se je izvršil izredno srečno.

Dne 15. in 16. avgusta se praznuje obletnico evh. kongresa v Stični. Objednem 800 leznica ondotnega samostana belih menihov.

Leto je potekalo v  boju za obnovitev občine Cerklje. Režim J N S je veliko občino Cerklje razkosal na 3 nove občine. V občino Sv. Križ je prišel gorenji del župnije, tudi vas Cerklje izvzemši št. 28 in 56. Dolenji del župnije je prišel v občino Čatež. Nekaj hiš iz Hrastja in Vel. Mraševega je pripadalo v novo občino Leskovec. Z podpisi, prošnjami in deputacijami se je slednjič doseglo, da se je zopet ustanovila občina Cerklje, pa zmanjšana. Dodeli so se ji vasi župnije Cerklje izvzemši Krška vas, ki je ostala v občini Čatež in tako prišla v svež Brežice. Vsi pa ne bodo z lepa zadovoljni z novo občino. Najbolj se pritožujejo v Vel. Mraševem zoper razdelitev kat. občine V. Mraševo. Ko so prišli inženirji, da odmerejo V. Mraševo, je nekaj vaščanov tako nahrulilo komisijo, da je morala ta kar oditi. Klicani so bili ti vaščani pred okrožno sodišče, ki pa jih je oprostilo. Spori radi občine ne vplivajo dobro na farno občestvo. Del vasi zahaja v Sv. Križ. Dne 8. avgusta se izvršijo občinske volitve za novo občino Cerklje. Izvoli se 17 odbornikov iz stranke JRZ. En odbornik ostane umirajoči stranki JNS, doma je iz Vel. Mraševega. Krška vas, ki je odslej v občini Čatež, se bo še bolj odtujila svoji fari. O da bi bilo mogoče tu ustanoviti lastno župnijo ali vsaj duhovnijo!

Pa sedaj kaj takega ne moremo upati. Naj Bog blagoslavlja novo občino Cerklje!

 

1937.

Na vel. soboto, 27. marca je začelo snežiti in tako so bili velikonočni prazniki v snegu.

Dne 11. julija je župnija po preteku 29 let dočakala veselje, da je njen rojak Stanko Lenič pel svojo novo sv. mašo. Novomašnik je rojen dne 6. novembra 1911 v Župeči vasi št. 4. Oče Martin mu je umrl dne 28. septembra 1921, mati Marija roj. Mladkovič pa dne 3. januarja 1917. Obiskoval je z veliko pridnostjo domačo ljudsko šolo. Bil je zgleden ministrant. Kot pastir je bil delj časa v hiši Butara v Cerkljah št. 14. Študiral je v zavodu sv. Stanislava z odličnimi spričevali. L. 1933 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in je bil po 4 letih posvečen v mašnika dne 4. julija 1937. V dan ordinacije je ležal na mrtvaškem odru + nadškof Jeglič.

Novomašnika je isti dan župnija sprejela s sijajno slovesnostjo. Pozdravile so ga posebno vasi Zasap, Črešnjice, Cerklje in Župeča vas. Dne 11. julija- dan nove sv. maše- je zjutraj motil dež. Potem pa se je nebo zjasnilo. Popoldne je bila nevihta v okolici. V Župeči vasi, kjer je bila novomašna svatba, ni bilo nobenega dežja. Cerkven govor je imel dekan Jos. Anžič.

            Novi mašnik, bod' pozdravljen!

Bog s teboj na vseh potih tvojega življenja in delovanja!

Dne 2. julija ob 5 zj. je v 88. letu življenja, v 64. letu mašništva in 40. letu škofovstva umrl v samostanu oo. cisterijancev v Stični Dr. Anton Bonaventura Jeglič, nasl. nadškof garelski, prisednik papeškega prestola in rimski grof, biseromašnik itd. Vodil je 32 let ljubljansko škofijo pod geslom »Pridi k nam Tvoje kraljestvo po Mariji« in zapustil slovenskem narodu neizbrisne sledove blagoslovljenega dela. Gospod ga je poklical k sebi na praznik Marijin in na prvi petek, posvečen presv. Srcu Jezusovemu. Truplo je bilo položno na mrtvaški oder v dvorani škofijskega dvorca v Ljubljani. Pogreb, sijajen, resnično kraljevski je bil dne 5. julija ob 9 iz stolne cerkve sv. Nikolaja na pokopališče pri Sv. Križu. Veliki pokojnik je birmoval v nekterih župnijah leskovske dekanije l. 1901. V Cerkljah tedaj ni bilo birme. Oznanilo se je tu, naj otroci grdo k birmi v ktero izmed sosednjih župnij. Bila pa je tu birma dne 8. septembra 1906, ko je pokojnik posvetil tukajšnjo novo župno cerkev sv. Marka ev. Birmoval je tu dne 12. oktora 1912, ne 24. aprila 1918, dne 3. maja1923 indne 5. maja 1928. Dne 22. julija 1923 je blagoslovil novi »Katoliški dom«.

Bog mu bogato poplačaj vsa njegova velika dela!

Leta 1937 je bilo izredno deževno, zato večkrat poplava, slaba letina in pomanjkanje.

 

1938.

Dne 28. aprila bila kan. vizitacija in birma. Knezoškof v pridigi pojasnil, da zavoljo pomanjkanja duhovnikov ni kaplana v Cerkljah. Nekdo je odprl nekterikrat zakristijo in odnesel iz pušice malenkost, nekaj več je našel na dan birme. Obrekljivi jezik je škofu povedal, da je to storila bivša župnikova dekla. Dekan Anžič je škofu pojasnil, da to obrekovanje izvira iz same nevoščljivosti in škodoželjnosti. Ker ni kaplana že 7 mesecev, slo zlobni jeziki blatili župnika, da je on kriv, da ni kaplana. Taki so bili najhujši oni, ki jim duhovnik ni pri srcu. Po birmi je radi škofove pridige zavladal zoper mir.

Dne 22. maja slovesna otvoritev elektrifikacije v Cerkljah. Zvečer govori in pozdravi na odru pred Kat. domom. Nato v cerkvi blagoslovitev. Župnik v svojem govoru želi, naj 90 večjih in manjših luči pozdravi Jezusa, luč sveta, Kraljico majnikovo, farnega varuha sv. Marka in svetnike, kterih svetinje, podobe in kipi so v tej cerkvi. Naj nova luč poveličuje cerkev in njene slovesnosti!

17. junija se je s pomočjo advokata Gustava Golia uredila zadeva glede pota od župne cerkve mimo župnišča do okrajne ceste. Po tem potu so ljudje ne le hodili, ampak tudi vozili in gonili živino na Krko. Ker pa pota niso popravljali, je sresko načelstvo v Krškem pozvalo interesente, naj nasujejo to pot. Samo eden je pripeljal gramoza. Drugi se niso odzvali. Zato je občinski odbor na seji sklenil, da se ta pot zapre za promet in ostane samo pešpot. Polagoma so ljudje opustili vožnjo in gonjo živine. Le gospodinja hiše št. 3 je vedno trdila, da ima pravico tu goniti živino in delati nesnago ob cerkvi in župnišču. Ker nobena beseda ni pomagala, je bil župnik primoran iskati pomoč pri advokatu. Ta je 20. junija 1939 sporočil: »Zadeva Žibert Ane sem 17. t. m. uredil in je Žibert Ana dala moji pisarni pisno izjavo, da si ne lasti pravice vožnje in gonje živine po cesti mimo cerkve in mimo župnišča do okrajne ceste v Cerkljah ter se zavezuje, da se bo v bodoče posluževala te ceste samo kot pešpoti, ne pa za vožnjo, niti za gonjo živine.«

S to ureditvijo je župnišče zelo veliko pridobilo. Kakšen ropot je bil ob župnišču posebno v zgodnjih jutranjih urah, ko so vozili drva! Kakšna nesnaga pred cerkvijo in ob župnišču! Omenjena gospodinja, še bolj njen brat sta uverjena, da bo drug župnik dovolil uporabo te poti tudi za gonjo živine in vožnjo z vozovi. Vendar ne bo noben župnik zapravil pravico, ki se je l. 1938 pridobila s toliko težavo in tako veliko pomeni za cerkev in župnišče, ljudem pa tudi ni v škodo, če vozijo in gonijo živino skozi vas.

Naj se poročilu glede pota mimo cerkve in župnišča doda odlok škof. ordinariata v Ljubljani z dne 26/4 1936 o ureditvi prostora pred župno cerkvijo. Nadarbinsko zemljišče pred cerkvijo je bilo ograjeno z leseno ograjo do l. 1923. Tedaj se je pred birmo odstranila razpadajoča ograja, ni pa se napravila nova. Tako je postajala tu gmajna, kjer so vaščani že mlatili, prodajalci ostajali z vozovi. Župnik je slednjič začel delati novo leseno ograjo. Nastala pa je silna nevolja med vaščani in drugimi župljani. Govorilo se je: Župnik Gabrič je to kupil, da bo tu trg pred cerkvijo. Zlikovci so neko noč nekaj postavljene ograje prežagali. Tako je bil župnik primoran obrniti se na škof. ordinariat s prošnjo za navodilo. Ta je odgovoril: »Na onditno vlogo z dne 21./4 1936 št. 103 se župnemu uradu naroča, naj cerkveno in nadarbinsko zemljo strogo varuje; izgubi se lahko, nazaj dobi pa težko. Zato naj se pred cerkvijo pusti do vhoda7 m široka pot, ves drugi prostor cerkveni in nadarbinski, naj se pa ogradi z živo mejo, gabrovo ali smrečjo ali kako drugo. Zagrajeni prostor naj se zaseje najprimerneje s travo. Če bp kak shod, se bo zagrajeni prostor lahko porabil v ta namen, trava se bo takrat lahko pokosila.«

Ta odlok se je prečital s prižnice, in zavladal je po hudem boju zopet mir. Ograja se je dovršila ob »Kat. domu l. 1939.

Kako bi se ljudje radi prilastili kaj nadarbinskega sveta to se razvidi tudi iz njihove silne želje po paši v nadarbinskih gozdih, posebno pod Gazicami. Plačali so čuvaja in tako priznali, da nimajo pravice do paše. Vendar niso nehali s pašo in pokončevanjem naraščaja. L. 1935 je bil izdelan in od banske uprave potrjen gospodarski načrt. Nekoliko je preprečil pašo, popolnoma pa ne. Zopet je bil župnik primoran najeti čuvaja. Paša se mora popolnoma odpraviti, sicer je vse pogojzdevanje brez pomena.

Dne 6. septembra se je praznovala 20 letnica Jugoslavije; peta sv. maša. Na predvečer razsvetljava.

 

1939.

Dne 10. februarja umrl sv. oče Pij XI., ki bo v zgodovini veljal za enega največjih vladarjev sv. kat. cerkve.

Pij XI. počivaj v miru Kristusovem!

Dne 2. marca izvoljen kard. Evgen Pacelli za poglavarja sv. Cerkve, ki si je dal ime Pij XII. Ad multos annos!

Dne 28. maja izredna povodenj, ki se je po kratkem presledku ponovila v drugič in tretjič. Poljski sadeži pod vodo vsi uničeni.

 

25-30. julija VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja v Ljubljani.

Župnija se je nanj pripravljala z molitvijo v cerkvi in doma, posebno z molitveno uro na prve nedelje in v dan celodnevnega češčenja presv. Rešnjega Telesa; tudi s cerkvenimi govori, slednjič s pobožnostjo pri vaških kapelicah in akademjo. Kongresa se je udeležilo 50 otrok in 220 odrastlih vernikov. Z ozirom na silno pomanjkanje denarja je to število zadovoljivo. Daj Bog, da ti udeleženci prinesejo v župnijo novo ljubezen in zvestobo do n. G. Jez. Kristusa!

Živel Kristus Kralj!

Pridi k nam Tvoje kraljestvo!

Dne 2. junija je nedanoma v Dovjem umrl nekdanji tukajšni kaplan, tajnik JRZ. Requieseat in pace! – Mat. Tomazin. Pogreba v Naklem dne 5. junija se je z župnikom udeležilo 15 ljudi od tu.

Dne 3. sept. –angelska nedelja- je zavladal po župnji in drugi velik strah pred vojno. Razglasilo se je, da morajo priti na »gmajno« vojni obvezniki, tudi živina z vozovi. Ženske so pripravljale popotnico možem in fantom. Hvala Bogu, da večini ni bilo treba oditi.

Začetek nove evropske vojske pa je razburjal ljudi od tega dne dalje. Vedna negotovost, vedni poklici na orožne vaje. Škof. ordinariat je določil molitve za mir.

Na božične imeli v cerkvi nove jaslice, ki pa se bodo v prihodnje še zboljšale.

 

1940.

Zima zelo dolga in huda od 27. decembra do konca februarja. Mlada drevesa, češplje, breskve in drugo je precej pozeblo. Vodovod v župnišču 3 tedne zamrznjen. Pozeblo je tudi mnogo vinskih trt. V marcu se je nekoliko ogrelo; velikonočni prazniki (24. in 25. marca) so bili izredno lepi. Po praznikih pa zopet mrzlo in deževno, da se je tako zelo pokvarila sadna letina. Pred veliko nočjo duhovne vaje za fante, za vse pa 3 dnevna duhovna obnova. Ta je bila v vel. tednu tudi v Krški vasi. Udeležilo se je c. 1/4 vaščanov. Mnogi so velikonočno dolžnost spolnili že prej v Brežicah.

Dne 11. avgusta se na Gor. Skopicah popoldne blagoslovi nova šola. Vse bilo lepo izvzemši ljudsko veselico, pri kteri se je vkljub obljubi župniku in prepovedi sreskega načelstva plesalo zvečer in pozno v noč, da je tako precej deklet se izključilo iz Marijine družbe.

 

1941.

 

Dne 6. aprila, cvetno nedeljo, med jutranjo božjo službo pride glas: vojska! Nemci so napadli na dveh krajih! Pade bomba na aerodrom. Ljudje bežijo iz cerkve pred koncem sv. maše. Posebno hitro je vojaštvo, ki je bilo pri sv. obhajilu za veliko noč. Na aerodromu gori. Ljudje bežijo iz vasi v okolico. K drugi božji službi je prišlo prav malo ljudi, butaric komaj 10. Zvonenje prepovedano, le ob prikazanju kakega aeroplana je moralo zvoniti, in zvonilo je vsako uro večkrat. Radio ves dan oznanja dogodke in opominja: Zaupajmo v Boga in našo dično vojsko!

Na veliki četrtek proti večeru se raznese novica: Vojske je konec! Jugoslavije ni več! Vojaštvo beži in pusti v dvorani Kat. doma svoje zaloge. Vaščani vse poiščejo in odnesejo.

Na veliko soboto se že vidijo Nemci tu in tam. Na veliko noč se še izvrši običajna procesija. Po praznikih v vasi polno nemških avtomobilov in vojakov. V hišah iščejo oblastno stanovanja. Na belo nedeljo morajo biti na hišah zastave s kljukastim križem. Vas Veliko Mraševo je italijanska vso drugo župnijo zasedejo Nemci. V šoli strogo popisovanje. Božja služba se vrši nemoteno. V majniku župljani izredno pridno prihajajo k šmarnicam in križev teden k procesijam. Šole ni več- Otroci se pripravljajo na I. sv. obhajilo v župnišču in pred župniščem. Prvo sv. obhajilo dne 8. junija. Ker si je župnik želel nočni mir, je večkrat prenočeval v Župeči vasi št. 20.

 

/Nova pisava/ Skoraj vsa župnija je izseljena v Nemčijo. Vrnejo se šele 1945 v prazne domove.

 

1941-1945 innaprej.

G. župnik Jakob Žust pregnan iz župnije. Stanoval v Vel. Mraševem, ki je bilo zasedeno od strani Italijanov. L. 1945 se je vrnil v župnijo. Župnišče je bilo še dolgo let po končani vojni zasedeno: stanovale so 4 stranke v župnišču. G. župnik je bil ta čas stisnjen v dve sobi. 19/3. l. 1956 je umrl g. župnik, novi žup. upravitelj je bil imenovan v osebi g. Jožeta Erman-a. Ta nabavi dva kovan-želcina izkočevske l. 1957. V aprilu 1975 novi g. župni upravitelj zboli za tifusom. Nič čudnega, ker v župnišču vlada nesnaga-stanovalci v župnišču nimajo nobenega čuta za snago. 7. julija 1957 je bila birma g. škofa Antona Vovka. 7. julija 1960 je g. nadškof umrl v Ljubljani. Za njim je nastopil ljubljanski sedež dr. Jožef Pogačnik.

Škof dr. Rožman je umrl 16. 11. 1959 v Clevelandu. 3. 7. 1960 je imel tukajšnji rojak g. Alfonz Grojzdek novo mašo. L. 1959 je bil misijon od 19. VI. – 21- VI. Vodili so ga jezuiti: Grošelj, Berden, Budikra. L. 1962. se je iz cerkve odstranilo vse kar ni bilo umetniške vrednosti: stare freske-vsa notranjščina je bila prebeljena po načrtu arh- Toneta Bitenca.

28. 7. 1963. je imel birmo dr. Jožef Pogačnik, ljubljanski nadškof.

Na praznik Vnebohoda 7. maja 1964 je na cesti dal življenje g. župni upravitelj Jože Erman- na poti iz Krške vasi proti Cerkljam. Za začasnega upravitelja do 1. avgusta 1964 je bil imenovan g. Tone Kolar, kaplan v Leskovcu. Žal je v tistih mesecih naredil toliko gorja novo imenovanemu župniku Stanku Mehle-tu, da so deževala grozilna pisma, anonimna pisma, hodile deputacije na škofijo, da bi on ostal v Cerkljah. Besede g. nadškofa dr. Pogačnika , ki jih je izrekel novoimenovanemu župniku: Pojdite v Cerklje –zavedajte se pa, da vas čaka nekoliko trpljenja- so se uresničile. Novembra 1964 se je ozvočila cerkev. Ob prihodu novega župnika sta bili še 2 družini v župnišču na stanovanju: ena učiteljska družina in ena oficirska družina. Zakaj so se vdinjale v župnišče? Najcenejša najemnina je bila- sramotno nizka! 7. marca se po vseh slovenskih škofijah uvede slovenska maša. Za obletnico smrti g. Jožeta Ermana smo postavili spomenike vsem trem župnikom: g. Gabriču, g. Žust in g. Ermanu. Načrte je naredil Ermanov sošolec iz gimnazije g. arh. Tone Bitenc. Uliti (ubiti) bronasti zvon se je dal preliti na Raki (200 kg). Tega smo kasneje dali v Vel. Mraševo, iz Šenčurja pa kupili star železen zvon2000 kgtežak. L. 1965 je bil na novo pozlačen ciborij. L. 1966 15. avgusta je g. generalni vikar in stolni prošt dr. Stanko Lenič blagoslovil Kregarjeva okna (4) 25. 4. 1967 je Stanko Lenič Marijino sliko –Marija z Jezusom, kraljica angelov in svetnikov. Na sliki je še sv. Stanislav in sv. Marija Goretti. 10. 9. 1967 blagoslovil še 4 umetniška okna g. nadškof dr. Jožef Pogačnik in leseni oltar proti ljudstvu: provizorij. V decembru 1967 je imenovan naš rojak dr. Stanko Lenič za lj. pomožnega škofa! Umestitev je bila 14. 1. 1968.

Od 22. 3. – 31. 3. je bil sv. misijon, ki so ga vodili: p. Gabrijel Recek, p. Štefan in p. Janez Čuk, vsi kapucini. Pri stanovskih govorih je bilo 300 žena, 250 mož, 107 fantov in 105 deklet. 18/5. 1969 je g. pomožni škof dr. Stanko Lenič imel v svoji domači župniji sv. birmo. Dne 6. 7. 1969 je imel novo mašo g. Boris Zakrajšek iz Črešnjic.

Leta 1971 bi moral imeti novo mašo tudi g. Franci Potokar, vendar je prejel samo diakonat. V jeseni 1969 smo v zvoniku prenovili vso leseno konstrukcijo in nabavili novo pločevino na zvoniku, napeljali nov strelovod. 11. X. 1970 je bil ustanovljen župnijski svet (20 članov).

 

Dne 19. 3. 1972 je bil blagoslovljen prezbiterij iz marmorja, prav tako nov oltar, krstilnica-načrt g. in g. arh. Toneta Bitenca – blagoslovil je oltar g. pom. škof. dr. Stanko Lenič. L. 1974 se je v farni cerkvi uredilo ogrevanje bogoslužnega prostora.

Da so se mogla vsa ta dela izvršiti: nova električna napeljava v cerkvi-novi lustri, nov zvonik, prezbiterij iz marmorja, oltar in krstilnica in ogrevanje-je dobil župnik od škofije dovoljenja za prodajo zemlje župne nadarbine. Le deloma se je poplačalo z darovi v cerkvi. Za vsako novo delo se je sto in stokrat pregodrnjalo. Župnija je sicer tradicijelno verna, ali globine je zelo malo. Doma je napuh, glavna napaka faranov. Poleg tega strah pred nekom… Kdor ima službo, misli da ne sme iti v cerkev. Doma je tukaj obrekovanje, anonimna pisma, skratka neiskrenost. Mnoge je danes že sram iti v cerkev.

5. 5. 5. 1974 je dr. Jožef Pogačnik, nadškof ljubljanski opravil birmo. Še danes (1976.) je v župnišču stranka-žena letalskega oficirja, ki ima zasedeni dve najlepši sobi, hodnik v I. nadstropju, 1 klet, stranišče. Dobila je ponudbo od Zveze borcev-stanovanje dvosobno na stanovanjski zgradbi krajevnega urada (novo) pa ga je odklonila. Medtem ko bi drugje plačevala 40-60.000 SD plača v župnišču do nedavnega 5.600 Din (starih).

Od l. 1958 v župniji ne igra organist Lojze Jaklič. Nehal je igrati radi spora s pevskim zborom in g. župnikom g. Ermanom. Spor je nastal radi sedeža njegove žene. Od tedaj je igral Franc Butara do svoje smrti,-nato nekaj časa učitelj glasbe Anton Miler. V času svoje učiteljske službe je nehal z igranjem, sedaj je odšel iz prosvetne službe v celulozo v Krško. Sedaj (l. 1975/1976 spet igra. Vmes je eno leto igrala s. Ljudmila Ogorelec-usmiljenka.

V glavnem gmotno skrbi za župnika: Krška vas in Skopice (pšenica) in deloma Boršt. Druge vasi pa ignorirajo župnika, razen ene hiše v Hrastju, ene v Črešnjicah, 1 v Gazicah in 2 v Župeči vasi. Da so se v cerkvi izplačala okna smo prodali mežnarijo, za zvonik je priskočila na pomoč Caritas, za nov prezbiterij se je prodala zemlja od župne nadarbine, za ogrevanje prav tako zemlja od župne nadarbine.

V bivšem gospodarskem poslopju se je naredila klet, ki bi bila preurejena v spodnjo učilnico, in garaža, nad garažo in kletjo je pripravljen načrt za večjo učilnico-župnik se bori že 2 leti za dovoljenje za zidavo učilnice, pa od nikoder nobene rešitve.

1975! V noči 8-9 nov. 1975(6) je skupina huliganov rjovela okoli 21h in grozila: »smrt farški bandi, župnika ubiti«-3 kot gosje jajce debeli kamni so prileteli skozi okno v vežo. Če bi gospodinja ležala-bi drobci stekla jo lahko oslepele, ker je v kuhinji imela ležišče. Župnik je takoj javil na milico napad-do danes še niso bili storilci kaznovani (12. II. 1976)

 

20. 4. 1976 je občinska ljudska skupščina le izdala gradbeno dovoljenje za zidavo učilnice. Tako smo od maja do decembra imeli delavce. Streho leseno nad učilnico je postavil in dal les Kosovan iz Jelše za 4.350.000 SD. Salonitno strešno opeko smo sami kupili. 16. decembra 1976 smo imeli blagoslovitev veroučne dvorane. Spodnja učilnica je še nedokončana-nabavljene so pa že mizice in stoli tudi za spodnjo učilnico. Blagoslovitev je izvršil g. škof-rojak dr. Stanko Lenič. Ogrevalno napravo je oskrbel Srečko Štrukelj, Cesta goriške fronte 91 Šempeter pri Novi Gorici (p. 6529).